Letos mineva 79 let, odkar so Američani ob koncu druge svetovne vojne odvrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki, za kar se niso nikoli opravičili. Umrlo je 344.000 prebivalcev Hirošime in skoraj 200.000 prebivalcev Nagasakija. Na Japonskem je danes še okoli 106.000 preživelih. Njihova povprečna starost je 86 let, prav nihče od njih pa ni popolnoma zdrav.
Atomska bomba je zmožna opustošiti celotne predele držav in razširiti opustošenje na druge celine. Danes je na svetu več kot 10.000 kosov jedrskega orožja. Sadae Kasaoka je ob ponovnem vzniku grožnje z jedrskim orožjem in čedalje bolj napetem vzdušju v svetu prepričana, da atomske bombe ne bi smele obstajati. »Atomska bomba je skupek zla,« je povedala navzočim na filozofski fakulteti. Imela je 12 let, ko je doživela nepredstavljivo. »Vojna je spremenila srca ljudi in vzela njihovo srčnost,« se je spominjala med svojim obiskom na fakulteti.
Zreti pošasti v obraz
Tistega dne je ostala sama v družinski hiši skupaj z 90-letno babico. Bil je lep sončen dan. »Zgodaj zjutraj so šli starši pomagat prijateljem pri podiranju njihove hiše, ki je bila v bližini mestne hiše, kakšen kilometer od epicentra, kamor je padla bomba. Tistega dne je bilo v središču mesta 8200 otrok, 6300 jih je umrlo,« je povedala Sadae Kasaoka. Bila je v sobi, ki je bila obrnjena na vzhod, v njej pa je bilo približno 2,5 metra široko okno. »Nenadoma je steklo pred mano postalo živo rdeče. Bila je čudovita barva sonca, pomešana z oranžno. V hipu se je z glasnim pokom razletelo in me zasulo. Zdelo se mi je, kot da me je odneslo nazaj, in nezavedno sem počepnila. Silovit sunek eksplozije me je za trenutek odnesel v nezavest. Ko sem prišla k sebi in položila roko na glavo, sem začutila nekaj spolzkega. Steklo me je ranilo. Vendar nisem čutila bolečine.«
V eksploziji in opustošenju, ki je sledilo, je bilo v Hirošimi zrušenih okoli 90 odstotkov stavb, tla so bila popolnoma požgana. Veliko ljudi je bilo ujetih pod stavbami in niso mogli ven, zato so živi zgoreli, je nadaljevala gospa. »Iz mesta se je vrnil sosed in povedal, kaj se je zgodilo. Njegove roke in obraz so bili rožnate barve. Videti je bil kot zrela breskev, ki bi jo lahko olupil brez noža. Zaradi opeklin je bila koža obarvana. 'Hirošima je v krizi. Blisknilo je in vsi so bili mrtvi,' je rekel.« Ko so to izvedeli starši otrok, ki so bili v času eksplozije v središču mesta, so jih hudo zaskrbljeni šli iskat. Medtem je začel padati radioaktivni črni dež.
Kot črna barva iz tube
Bratu Sadae Kasaoka je uspelo najti njunega očeta in ga z vozičkom pripeljati domov. »Oče ni bi videti kot živ človek. Obraz je bil otečen in nabuhel, oči široko odprte, ustnice nabrekle in razpokane. Na sebi ni imel nobenih oblačil, verjetno zato, ker je bil opečen. Žarel je, kot da bi bila črna tempera barva iz tube nanesena direktno nanj.« Črna koža se mu je lupila, da se je spodaj pokazalo rdeče meso. »Imel je opekline po vsem telesu, znotraj in zunaj. Rane so začele gniti. Naokoli so se zaradi smradu zadrževale muhe. Po ranah so se plazile ličinke, ki so se hranile s človeškim telesom in se razvile v muhe. To se zgodi, kadar je vojna.«
Oče je kmalu podlegel poškodbam. Mamo so našli v registru centra za pomoč, ki je bil v eni od osnovnih šol. »Umrla je in njeno truplo so že odnesli. Za njo je ostalo le nekaj kosti in nekaj las v majhni vrečki. Nismo bili zatrdno prepričani, čigavi so bili.« Naslednje leto je Sadae Kasaoka začela čutili posledice sevanja na svoji koži. Po vsem telesu so ji izbruhnili nekakšni mozolji. »Na roki so se pojavile luknje v velikosti manjšega kovanca, ki so se zagnojile, potem so se spet zacelile.«
Število vojnih sirot zaradi atomske bombe na Japonskem je bilo ocenjeno na 2000 do 6500. Gospa Sadae Kasaoka je glede vnovičnega rožljanja z jedrskim orožjem jasna: »Mislim, da želijo politiki z njim pokazati svoj ego, svoj ponos, nikoli pa ne pomislijo na nas, navadne ljudi.«
