Tako predvolilne ankete kot projekcije takoj po zaprtju volišč so na tokratnih španskih parlamentarnih volitvah usekale mimo. Kazalo je, da bo desnosredinska ljudska stranka v nedeljo zmagala dovolj prepričljivo za sestavo vlade in da bo premier Pedro Sanchez s svojimi socialdemokrati doživel poraz. Zgodilo se ni ne eno ne drugo.

Vodja ljudske stranke in opozicije, 61-letni Alberto Núñez Feijóo, je v nedeljo zvečer pred navdušenimi privrženci govoril o zmagi. Imel je sicer prav. Njegova stranka je dobila največ glasov (33,1 odstotka) in pridobila kar 47 poslanskih sedežev. V 350-članskem parlamentu bo tako imela 136 poslancev. Vendar je skrajno desni Vox izgubil 19 sedežev in pristal pri 33 poslancih. Skupaj imata stranki 169 sedežev ali sedem premalo za absolutno večino.

Obe veliki stranki pridobili, skrajneži izgubili

»Reakcionarnemu bloku ni uspelo,« je rezultate volitev pozdravil 51-letni Sanchez, čigar socialdemokrati so dobili 31,7 odstotka podpore ter pridobili dva sedeža in pristali pri 122. Kot že tolikokrat v zadnjih desetih letih je Sanchez politično preživel, potem ko je že kazalo na poraz in da se bo moral umakniti. Očitno so se mnogi Španci v zadnjem hipu odločili, da ga podprejo, ker niso hoteli, da pride Vox na oblast.

Leva stranka Sumar je dobila 31 poslancev in bi jih imela skupaj s socialdemokrati 153, kar je 23 premalo za absolutno večino.

Po objavi končnih rezultatov komentatorji govorijo o pat položaju in popolni razklanosti španske politike, zaradi česar bi lahko kmalu sledile nove predčasne volitve, podobno kot leta 2019. A vprašanje je, ali bi se kaj spremenilo. Kakšne so torej mogoče rešitve? Velika koalicija se ne zdi verjetna, saj ljudska in socialistična stranka še nikoli nista bili tako vsaksebi, ko gre za pravice žensk in manjšin, strinjata pa se večinoma glede zunanje, evropske in gospodarske politike. Zanimivo pa je, da sta se obe glavni, bolj zmerni stranki okrepili, bolj radikalne na levi in desni pa so izgubile, kar je v Evropi v zadnjem času redkost, saj je trend v drugih državah nasproten.

Usoda je v rokah regionalnih strank

Sestavljanje vlade bo tako odvisno od manjših regionalnih strank, torej predvsem baskovskih in katalonskih – njihove štiri, ki so prišle v parlament, imajo skupaj 25 poslancev. Zdi se, da ima večji koalicijski potencial pri njih Sanchez. Jeziček na tehtnici do 176 glasov zna biti desna katalonska stranka Junts, ki jo vodi Carles Puigdemont. Ta živi v pregnanstvu v Belgiji, za njim je razpisana tiralica zaradi osamosvojitvenega projekta leta 2017, je pa zagovornik referenduma o osamosvojitvi Katalonije. Zahteva torej bolj ostra pogajanja z Madridom kot denimo katalonska Republikanska levica (ERC) ali dve baskovski stranki – te tri imajo skupaj 18 poslancev. Zahteve Junts pa so za Sancheza, čigar socialdemokrati so sicer zmagali v Kataloniji, previsoke. Že tako so ga v kampanji napadali, da je preveč popuščal katalonskim nacionalistom. Poleg tega bi vlada, ki bi se opirala na izrazite separatiste, še bolj razklala Španijo.

Feijoo bi na drugi strani v sodelovanje morda lahko prepričal centristično baskovsko nacionalistično stranko, ki ima pet poslancev, a je izrazito proti sodelovanju z Voxom. Če bi vendarle popustila, bi Fejioo še dva manjkajoča poslanca do absolutne večine lahko našel v predstavniku Kanarskih otokov in predstavniku Navarre. 

Priporočamo