Na petek pred 30 leti so predsedniki Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije (oziroma Zvezne republike Jugoslavije), Franjo Tuđman, Alija Izetbegović in Slobodan Milošević, po treh tednih izjemno intenzivnih poganjanj pri Daytonu v Ohiu pristali na mirovni sporazum, ki so ga potem decembra podpisali v Parizu. Tako se je končala tri leta in pol trajajoča vojna v Bosni in Hercegovini, ki je zahtevala okoli 100.000 smrtnih žrtev, dva milijona pa je bilo beguncev.
Velike zasluge za ta mirovni sporazum ima ameriški posrednik Richard Holbrooke. Pogajalce omenjenih treh držav je 1. novembra zaprl v ameriško vojaško letalsko oporišče pri Daytonu ter jih prisilil k dogovarjanju tudi z zmanjšanjem udobja in onemogočanjem stikov z zunanjim svetom. Odločilno je na popuščanje bosanskih Srbov vplivalo Natovo bombardiranje njihovih položajev med 30. avgustom in 20. septembrom, dva meseca po pokolu v Srebrenici. Poleg tega je ta vojaška pomoč Zahoda prepričala Izetbegovića, da morajo Bošnjaki v zahvalo pristati na kompromis.
Tik pred koncem pogajanj se je Izetbegović sredi noči več ur pregovarjal s Holbrookom, ki je voditelja Bošnjakov postavil pred dilemo: ali bo dovolil Republiko Srbsko ali pa bo on, Holbrooke, takoj zjutraj sporočil svetovni javnosti, da so pogajanja neuspešna in da se vojna nadaljuje. Izetbegović je vendarle pristal na, kot je sam dejal, »nepravičen mir, ki pa je bolj pravičen od vojne«. Nezadovoljni so bili tudi bosanski Srbi, ki so morali pristati na življenje v isti državi z muslimani in Hrvati.
Funkcionalnost v drugem planu
Že marca 1994 je Bela hiša prisilila Bošnjake in bosanske Hrvate, da so ustavili medsebojne spopade. Washingtonski sporazum, ki ga je podpisal tudi Tuđman, je 20 mesecev pred Daytonom vodil do ustanovitve desetih bošnjaško-hrvaških kantonov, to je do Federacije BiH. Po Daytonu, ki je dal Bosni in Hercegovini ustavo, sta Republika Srbska in Federacija BiH dve njeni entiteti, BiH pa je konfederacija.
Za Zahod je bilo leta 1995 najpomembnejše, da konča vojno, ne pa da zagotovi dobro delovanje države. Tako je BiH, ki še danes temelji na daytonskem sporazumu, funkcionalno precej problematična država s šibko osrednjo vlado, in to predvsem zaradi velikih pristojnosti obeh entitet in treh »konstitutivnih« narodov.
Tudi zaradi te v Daytonu zacementirane etnične delitve Bošnjaki, Srbi in Hrvati niso več tako mešano in razpršeno naseljeni kot pred vojno. Etnične manjšine tvorijo večinoma samo starejši ljudje, ker so službe, ki jih je težko dobiti, namenjene lokalni večini. Družine z otroki na območju druge etnične skupnosti nočejo živeti tudi zato, da otrok v šoli ne bi indoktrinirali »v nasprotju z zgodovinsko resnico«.
Etnična delitev se dogaja tudi med Bošnjaki in Hrvati v kantonih federacije. Tako je na primer v stavbi gimnazije v Vitezu pritličje namenjeno pouku za bošnjaške dijake, prvo nadstropje pa pouku za hrvaške.
V bistvu še vedno protektorat
Zahodne države poskušajo ohraniti BiH ob zelo očitnih težnjah Republike Srbske po odcepitvi. Decembra 1997 so tako v imenu sveta za implementacijo miru, v katerem je 55 držav, dale zelo velika pooblastila visokemu predstavniku mednarodne skupnosti, ki ima nalogo nadzorovati izvrševanje daytonskega sporazuma. Po letu 1997 pa visoki predstavnik, ki je vedno nekdo iz EU, lahko vsili zakon ali drugo odločitev, ki je po njegovem nujna, če je lokalna oblast ali oblastni organi BiH nočejo sprejeti. Poleg tega lahko s položaja odstavi izvoljenega politika, če krši daytonski sporazum. Letos je bil zaradi neupoštevanja odločitev visokega predstavnika na enoletno zaporno kazen obsojen Milorad Dodik, zaradi česar je moral odstopiti kot predsednik Republike Srbske, tako da bodo v nedeljo volitve njegovega naslednika.
Doslej se je zamenjalo osem visokih predstavnikov, najdlje je bil to koroški Slovenec Valentin Inzko, in sicer v letih 2009–2021, a drugače kot Schmidt, ki je njegov naslednik, ni preveč vsiljeval svojih odločitev.
Pozicija visokega predstavnika je zelo problematična, ker je lahko dejanski vladar BiH, ta pa v tem pogledu mednarodni protektorat. Sedanjega visokega predstavnika ni odobril varnostni svet ZN, ampak samo zahodne države, zato ga Rusija ne priznava.
