Končni del očenaša se glasi tako: in ne vpelji nas v skušnjavo, / temveč reši nas hudega. Besedo »vpelji« iz predzadnjega stavka naj bi zamenjali z ustreznejšo. Papež to zamenjavo utemeljuje z ugotovitvijo, da sedanje besedilo sloni na napačnem prevodu: »Prevod vrstice ne vpelji nas v skušnjavo v očenašu ni dober. Francozi so ga že spremenili v 'ne pusti nam pasti v skušnjavo'. V skušnjavo namreč lahko padem sam, Bog me ne bo pahnil vanjo, da bi potem gledal, kako sem padel. Oče tega ne bi storil; oče mi pomaga, da se znova poberem. V skušnjavo te lahko pahne samo satan.« (Citirano po MMC RTV SLO.) Morda bi bilo bolje namesto ne pusti nam pasti v skušnjavo reči kar ne pusti nas v skušnjavi; kajti to, da se znajdemo v skušnjavi, ni odvisno od nas: zanko nam po Svetem pismu nastavi – tako kot jo je nad prepadom tudi Jezusu – prav Satan, od nas pa je potem odvisno, ali se bomo vanjo ujeli ali ne.
Skušnjava je že od evangelijev naprej razglašena za glavno orodje Satana, se pravi hudiča oziroma zlobca. Glede na to je po dveh tisočletjih ob izostrenem reflektiranju zla predzadnja vrstica očenaša navsezadnje postala vprašljiva. Saj je doslej veljalo, da je možen vpeljevalec v skušnjavo tudi Bog, kajti: Oče naš… / in ne vpelji nas v skušnjavo, / temveč reši nas hudega«. Toda – so se začeli spraševati verniki – ali ni ta in takšen Bog pravzaprav nekakšen provokator? Ker pa je to, da bi nam dobri Bog nekaj podtaknil, nas spravil v skušnjavo, nemogoče, gre pri takšnem podtikanju lahko le za hudičevo dejavnost. Vključno z napačnim prevodom izvornega besedila. Če je namreč misel, da bi Bog koga vpeljal, če bi ga, v skušnjavo, nemogoča, po Jezusu nekaj nepredstavljivega, potem za takšno ogromno napako, ki predpostavlja, da »Gospod« sam nastavlja pasti, lahko stoji le delo slabega, če ne celo zlobnega prevajalca. A kako je Satanu tako dolgo, stoletja in stoletja, uspevalo zakrivati samega sebe in izpostavljati na lastnem, hudičevem mestu Boga? Tako rekoč zasesti božje mesto?
Bog, Satan in Joba
Satan je bržkone »izrabil« svetopisemsko zgodbo o Jobu. V njej se ob Jobu srečamo tudi z Bogom in Satanom. Job je bil »pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega«. Imel je sedem sinov in tri hčere, več tisoč ovac in kamel, petsto parov volov in oslic ter zelo veliko služinčadi. »Mož je bil največji med vsemi sinovi Vzhoda.« (Job 1, 3) Napočil pa je dan, »ko so prišli božji sinovi in se postavili pred Gospoda«, tj. Boga. »Med njimi je prišel tudi satan.« (Job 1,6) Eden od – kljub vsemu – božjih otrok? Bog se začne pred Satanom postavljati z Jobom, njegovo poštenostjo in pravičnostjo ter bogoboječnostjo. Satan, ki si je z Bogom na ti, pikro, deloma tudi zbadljivo, pripomni: »Mar se Job zastonj boji Boga? Mar ne varuješ ti njega, njegove hiše in vsega, kar je njegovega naokrog? Blagoslavljaš delo njegovih rok in njegova posest se širi po deželi. Samo iztegni svojo roko in se dotakni vsega, kar ima, resnično, v obraz te bo preklinjal.« Bog nasede Satanovi provokaciji in mu odgovori: »Glej, vse, kar ima, naj bo v tvoji roki, le nanj ne izteguj svoje roke!« Skratka, Satan Jobu lahko vzame vse, le nanj osebno se ne sme spraviti.
Zanimiv je komentar biblijskega eksegeta k biblijskemu sporočilu: »Treba je poudariti, da je Bog sam izzval satana, ki je nato zatožil Joba, in da ga je izzval s pohvalo, ki pravzaprav odraža tudi Jobovo o samem sebi. Satan ne ugovarja, da je Job res takšen, ampak trdi, da je takšen, ker se mu to izplača. Očitek je mogoče odpraviti samo s preizkušnjo. Tudi satan je Bogu podložen in deluje v okviru, ki mu ga dopušča Bog.« (SSP 1996: 930) S svojo izjavo je Bog Satanu dopustil, da Joba postavi na preizkušnjo in ga s tem vpelje v skušnjavo: upreti se Bogu, ga zavrniti in ga morda celo prekleti.
Satan se nad Joba spravi z vsemi sredstvi. Dosegel je, da je sosednje pleme Sabejcev ugrabilo vole in oslice, hlapce pa pobilo. Nato Satan pritisk stopnjuje: »Božji ogenj je padel z neba in požgal ovce in hlapce ter jih pokončal.« Nato so Kaldejci ugrabili kamele in pobili hlapce. In najhuje: silni vihar je prihrumel in »pretresel štiri vogale hiše, da se je sesula na otroke in so umrli«. Bog pod obnebjem preizkusa Joba, preverbe njegove zvestobe, dopusti torej tudi usmrtitev otrok, sedmih sinov in treh hčera.
Kljub takšni stopnji vpeljave v skušnjavo se Job ne odvrne od Boga. Sicer od žalosti »pretrga svoja oblačila«, vendar vztraja v božjem strahu ter poslušnosti in pokornosti. Po naslednji logiki: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno njegovo ime.« Bodimo pozorni: Bog je vzel, ne Satan. Po vsem tem se Bog in Satan še enkrat sestaneta. Bog še naprej stavi na Joba in zato Satanu dopusti tudi to, da se spravi nanj osebno, le ubiti ga ne sme. Satan se zateče k različnim oblikam mučenja. Joba udari s hudimi uljesi/velikimi turi in tako naprej. Zdaj ima Jobova žena dovolj: »Ali se boš še oklepal svojega poštenja? Boga prekolni in umri!« A Job je neuklonljiv: »Govoriš kakor omahljiva ženska! Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« Bog že ve, kaj dela. Četudi nas preizkuša in vpeljuje v skušnjavo, je Bog naš Oče. Zato ga lahko le prosimo: »Oče naš, ne vpelji nas v skušnjavo. Ne prepusti nas Satanu in njegovi zlobi.«
Bog usliši Jobovo molitev. Ozrl se je, kot je zapisano v Jobovi knjigi, nanj: »In Gospod je dvakratno povrnil Jobu vse, kar je imel prej.« (Job 42, 10) Odslej je imel v premoženju štirinajst tisoč ovac, šest tisoč kamel, tisoč parov volov in oslic. Znova je dobil sedem sinov in tri hčere: »Prvi je dal ime Golobica, drugi Dišavka in tretji Lepotica.« Kako je bilo v okviru prestižnega dialoga med Bogom in Satanom ime ubitim hčerkam, ne vemo. Bog Jobu otrok ni podvojil, pač pa je podvojil število njegovih let, tako da je živel »še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu«; sam pa je »umrl star in nasičen z dnevi«. To je seveda zgodba z vidika Boga, Satana in Joba. V pripovedi pa ni nič rečeno o žrtvovanih otrocih. Zakaj Bog po njegovi krivdi ubitih otrok ni obudil od mrtvih? Marveč jih je zamenjal z novorojenčki? Ali v Jobovem času otroci kot otroci niso bili vredni polne pozornosti? Tako kot ni bila vredna Jobova žena oziroma je bila vredna le skozi omalovaževanje?
Neetičnost Boga v starozaveznih besedilih
Že od začetka podpiram protiklerikalno naravnanost papeža Frančiška. Ravno tako njegove poskuse, da bi krščanstvo etično prenovil. Torej soglašam tudi s predlogom o etični prenovi očenaša, natančneje njegovega sedanjega oziroma cerkveno veljavnega besedila. Vendar se na tej točki pojavi, kot smo videli, težava. Starozavezna besedila so polna zgodb o neetičnih ravnanjih Boga. Še bolj vprašljivih od božjega preizkušanja in s tem vpeljevanja v skušnjavo v Jobovi knjigi. Vsekakor na podlagi podobe Boga iz Jobove knjige ne bi bilo dobro iz očenaša izpustiti prošnje »in ne vpelji nas v skušnjavo«; saj najbrž nihče ne bi želel podoživeti Jobovega trpljenja in usode njegovih prvih otrok.
Pred nami sta potemtakem dve možnosti: spremeniti besedilo očenaša in zaradi te spremembe, ki vpeljuje novo podobo Boga, umakniti Jobovo knjigo iz Biblije, ali pa Jobovo knjigo obdržati, kar pa nas potem sili v to, da bi bili zelo zadržani tudi pri spreminjanju očenaša. Saj sicer katoliki tvegate, da se v primeru ponovnega sporazuma med Bogom in Satanom, enakega tistemu iz Jobove knjige, k svojemu Bogu ne boste mogli zateči po pomoč in ga prositi, naj ne seže po satanskem preizkusu in skušnjavi.
