Po masakru na beograjski osnovni šoli Vladislava Ribnikarja in v vaseh med Mladenovcem in Smederevom ter po treh dneh žalovanja je bil v Srbiji včeraj nov dan. Drugačen, saj so pred vsako od 1800 šol po državi oziroma vanje poslali vsaj enega policista, policija pa je veliko bolj vidna v javnosti, prisotna povsod, kjer se zbira več ljudi, recimo v nakupovalnih centrih in parkih. V nedeljo je odstopil minister za izobraževanje Branko Ružić, potem ko je vendarle šel pred osnovno šolo, položil venec in se vpisal v žalno knjigo za ubitimi osmimi otroki in varnostnikom, ki jih je 3. maja postrelil trinajstletni sošolec Kosta K. Sedem jih je hudo ranil. Uroš B. pa je dan kasneje v vaseh Dubona, Malo Orašje in Šepšin ubil osem ljudi in jih 14 hudo ranil. Policija je oba prijela. Zdravniki se še borijo za življenje dveh deklet in ene učenke.
Razoroževanje nacije
Eden od ukrepov oblasti po pobojih je ta, da imajo Srbi od včeraj možnost, da brez posledic v enem mesecu predajo nezakonito orožje na najbližji policijski postaji. Kdor tega ne bo storil, ga čakajo drastične kazni, če ga dobijo, napoveduje predsednik Aleksandar Vučić, ki obljublja, da bo tretjo najbolj oboroženo nacijo na svetu razorožil za kar devetdeset odstotkov. Vse to ni prepričalo opozicije in zgroženih državljanov, ki so v Beogradu in drugih večjih srbskih mestih pripravili proteste pod sloganom Srbija proti nasilju.
Pouk za učence na osnovni šoli Vladislava Ribnikarja se bo pod nadzorom psihologov in pedopsihiatrov začel jutri. Pogovarjal sem se s sedemnajstletnim Lukom Babićem, ki je tja hodil v osemletko, zdaj pa obiskuje tretji letnik III. gimnazije, ki je sosednja stavba. »Naša osnovna šola pravzaprav ni elitna, kot mislijo nekateri, pač pa modelna. To pomeni, da novosti, recimo elektronski dnevnik, najprej preizkusijo na tej šoli. Se pa v primerjavi z drugimi v njej že od prvega razreda poučuje francoščina, in to vsak dan. Angleščina pride šele od petega razreda naprej,« je dejal.
Pravi, da je poznal ubitega varnostnika Dragana Vlahovića. »Rad nas je imel, vse je poznal po imenu, bil veliko bolj zavzet, kot zahteva delovno mesto varnostnika,« je dejal Babić. V šesti razred zdaj hodi njegov brat, ki pa je imel v sredo na srečo pouk na drugi lokaciji. Povedal je, da ga je mama prva obvestila, da se je nekaj zgodilo. »V petnajstih, dvajsetih minutah smo dobili obvestilo policije, da je na osnovni šoli zraven prišlo do streljanja. Starši so bili v popolnem razsulu,« pravi.
O vrednotah in muralih
Sedemnajstletnika vprašam, ali se strinja z razlago ministra za izobraževanje, da so za pokol krive zahodne vrednote. »Ko gre kaj narobe, je ta izgovor našim politikom zmeraj pri roki,« pravi Babić. »Res je, da se je zadnji množični pokol pri nas zgodil pred desetletjem in da je v ZDA tega veliko več. Vendar pokoli otrok tudi tam niso vrednota. Pri nas pa regulator elektronskih medijev ni prepovedal resničnostnih šovov, ki promovirajo nasilje in kriminalce, vse zaradi večje gledanosti. Na družbenih omrežjih sta že tako kaos in agresija. Vse to se je v naši družbi že dolgo kuhalo in zdaj je eksplodiralo. Živim tukaj blizu, tam, kjer sta murala, posvečena Ratku Mladiću in Draži Mihailoviću. Sosedje, stanovalci stavbe, so ju, ko sta se pojavila, hoteli prebeliti, pa jim Partizanovi nogometni navijači niso dovolili in so več dni stražili pred zgradbo, da se to ne bi zgodilo. Ljudje nočejo vojnih zločincev na svojem zidu, vendar jim jih ne pustijo odstraniti. Tudi to vam veliko pove.«
