Keir Starmer bo drugi evropski voditelj na obisku v Beli hiši v drugem mandatu Donalda Trumpa. Pred Macronom so jo že obiskali izraelski in japonski premier, jordanski kralj in indijski predsednik. Starmer prihaja »oborožen« s svojo torkovo napovedjo zvišanja obrambnega proračuna, ki jo je Trump zahteval od večine članic Nata in Starmerja vnaprej tako pohvalil, da so britanskega premierja pred odhodom v ZDA britanski novinarji spraševali, ali zdaj Trump kroji britansko politiko.
Brez objemanja?
Lahko Starmer, ki mu pripisujejo hladnost in resnost, očara Trumpa? Tako kot Macron, ki mu je v ponedeljek pogrel stole v Beli hiši? Trump in Macron sta se med srečanjem s sedmo silo kar naprej (zaradi Trumpa precej nerodno) rokovala ali držala za roke, grabila drug drugega za kolena, se objemala, hvalila drug drugega in se zahvaljevala. Takšne navidezne bromance – ki jo je pokvaril Trump z namigom, da Evropa Ukrajini posoja denar, ZDA ga pa podarjajo, Macron pa s tem, da ga je prekinil in dejal, da to ni res – med Trumpom in Starmerjem, ki je resen politik, gotovo ne bo. Starmerjev namen je pozvati Trumpa, naj stoji ob strani Natu in Ukrajini. Trump je Macronu dejal, da je Francija najstarejša ameriška zaveznica, Britanija pa živi v zmotnem prepričanju, da ima z ZDA posebne odnose.
Trumpa, ko gre za Evropo, najbolj razburja to, da ZDA prispevajo daleč največ denarja za Nato, 3,38 odstotka svojega orjaškega BDP. Večji odstotek prispevata le Poljska, 4,12 odstotka, in Estonija, 3,43 odstotka. Britanija je na osmem mestu med 32 Natovimi članicami. Starmer upa, da bo »raznežil« Trumpa z napovedjo zvišanja britanskega obrambnega proračuna s sedanjih 2,33 odstotka BDP na 2,5 v letu 2027. Evropa zaradi ruske invazije na Ukrajino in Trumpove vrnitve v Belo hišo preživlja največji politični in strateški nemir po padcu berlinskega zidu. Britanijo najbolj skrbi jasno ključno sporočilo Trumpovega obrambnega ministra Peta Hegsetha na nedavni varnostni konferenci v Nemčiji: ko gre za obrambo pred Rusijo in drugimi potencialnimi grožnjami, je Evropa v veliki meri prepuščena sama sebi.
Starmerjevi cilji
Starmer naj bi od Trumpa izvedel, kaj to pravzaprav pomeni, če sploh ve, in ga poskusil prepričati, da bi ZDA utegnile obžalovati takšno obračanje hrbta varnostni ureditvi Evrope po drugi svetovni vojni. Evropa razume, naj bi povedal Starmer, da se je začelo novo obdobje, in bo zato okrepila obrambo, v povračilo pa naj bi pričakovala potrditev ameriških obrambnih in varnostnih garancij Evropi, posebno glede svojega predloga o ameriški zaščiti evropskih mirovnih sil v Ukrajini. Starmer zveni najbolj zaskrbljen med evropskimi voditelji, ker se zdi, da hoče Trump doseči mir v Ukrajini po Putinovih idejah, ker se raje pogovarja z ruskim kot ukrajinskim predsednikom Zelenskim, ki ga je razglasil za diktatorja, in ker zavrača razglasitev Putina za agresorja. Starmer, ki je imel z Macronom dolg telefonski pogovor po njegovem srečanju s Trumpom, naj bi poskusil ameriškega predsednika prepričati, da je pošteni mir v Ukrajini tudi v ameriškem interesu in da ga ne bo, če bi ga Ukrajini vsilili brez njenega soglasja. Starmer je sicer prvi med evropskimi voditelji dejal, da bi bil v Ukrajino pripravljen poslati vojake kot del mirovnih sil po sklenitvi premirja.
