Te dni mineva štirideset let od najhujše industrijske nesreče v zgodovini. V noči na 3. december 1984 je eksplozija v tovarni pesticidov pri Bhopalu, ki je bila v večinski lasti ameriškega podjetja Union Carbide, povzročila uhajanje 42 ton strupenega plina metil izocianata (MIC) in drugih kemikalij. V prvih urah po eksploziji je umrlo več tisoč prebivalcev mesta Bhopal, v naslednjih dneh, tednih in mesecih pa od 20.000 do 30.000. Več sto tisoč jih ima še danes zaradi takratnega vdihavanja strupenih plinov težave z zdravjem, zlasti seveda z dihali, a tudi z ledvicami, srcem, kožo in očmi, pogoste so imunske, nevrološke in reprodukcijske težave, veliko je rakavih obolenj. Devet odstotkov vseh novorojenčkov, ki so jih leta 1985 rodile matere, ki so vdihavale MIC, je imelo prirojene motnje in telesne hibe. Še danes je to kot tudi smrtnost otrok pogost pojav v Bhopalu. Voda podtalnica je namreč še vedno kontaminirana, tudi z živim srebrom.
Zdravje pa je dolgo v starost ohranil glavni odgovorni za nesrečo, direktor podjetja Union Carbide Warren Anderson (1921–2014), Američan švedskega rodu, ki se je – potem ko so ZDA »zaradi pomanjkanja dokazov« zavrnile njegovo izročitev – izognil indijskemu sodišču. Pred desetimi leti je umrl v luksuznem domu upokojencev na Floridi.
Ni bilo poskrbljeno za varnost
Leta 1978 so v Indiji pozdravili gradnjo tovarne pesticidov ameriškega podjetja Union Carbide pri Bhopalu. Kmečko prebivalstvo jih je potrebovalo, da bi povečalo pridelek, kar je bil tedaj zaradi hitrega naraščanja prebivalcev vladni program »zelene revolucije«. A od leta 1981 se je prodaja sevina (karbarila), insekticida te tovarne, ki moti živčni sistem žuželk in zato povzroča njihovo smrt, močno zmanjšala, tako da je imela tovarna izgubo. Zato je ameriško podjetje odpustilo del inženirjev in druge kvalificirane delovne sile. Zaradi varčevanja tudi sicer ni bilo več dobro poskrbljeno za varnost. Ker pesticida sevina niso mogli več prodati, se je nad dovoljeno količino kopičila tudi zaloga smrtonosnega plina metil izocianata (MIC), ki je glavna sestavina sevina. Od konca leta 1981 pa je med nesrečami na delovnem mestu pogosto prihajalo do uhajanja MIC in tudi drugih strupenih plinov.
Glas vpijočega v puščavi
Septembra in oktobra 1982 je novinar časopisa Rapat iz Bhopala Raajkumar Keswani objavil več člankov, v katerih je svaril pred veliko nevarnostjo, ki jo za Bhopal predstavlja tovarna insekticidov zaradi velike količine strupenih plinov in slabega varovanja. Zgovorni so naslovi njegovih člankov: »Rešite, prosim, rešite to mesto«, »Bhopal sedi na vrhu vulkana«, »Če ne razumete, boste izbrisani« in »Na robu katastrofe«. A nihče ga ni jemal resno. Celo njegovi prijatelji so menili, da je nor. Že leta 1981 je Keswanija na nevarnost, ki bi ga za ves Bhopal povzročil izpust strupenih plinov, še posebej velike količine slabo varovanega metil izocianata, opozoril prijatelj, ki je bil zaposlen v tovarni in je potem 24. decembra 1981 umrl med nesrečo na delovnem mestu za posledicami vdihavanja fosgena, še enega smrtonosnega plina iz tovarne. Keswani je zatem prišel do tajnih poročil vodstva tovarne, ki sta mu jih poslala nekdanja zaposlena v njej, ki so ju odpustili, ker sta kritizirala slabo varnost. Med drugim je šlo za poročilo skupine ameriških strokovnjakov za industrijsko varnost, ki so leta 1981 obiskali tovarno in zaman svarili, da bi lahko prišlo do katastrofe, kot se je v resnici zgodila tri leta pozneje.
Le 470 milijonov za odškodnino
Do eksplozije, ki je usodne noči z 2. na 3. december 1984 povzročila uhajanje smrtonosnega plina, je prišlo zaradi stika med večjo količino vode in 42 tonami metil izocianata. Ta plin se je najprej razširil na barakarsko predmestje Bhopala, na koncu pa je zastrupil območje, veliko 25 kvadratnih kilometrov, milijonskega Bhopala. Ljudi je zajela panika in so bežali iz mesta. Vsaj pol milijona ljudi je vdihavalo strupeni plin, zaradi česar so imeli vnete oči, kožo in pljuča.
Podjetje Union Carbide je kot vzrok za katastrofo navajalo sabotažo nezadovoljenega delavca, ki je vodo namerno nalil v rezervoar metil izocianata. Nevladne organizacije in indijske oblasti pa so dokazovale, da je voda prišla v rezervoar zaradi slabega vzdrževanja in napačnega čiščenja cevi. Kakor koli že, leta 1989 je prišlo pred indijskim vrhovnim sodiščem do poravnave med indijsko vlado in ameriško družbo Union Carbide, ki je privolila v plačilo odškodnine v višini 470 milijonov dolarjev (kar bi bilo danes dvakrat več ali 800 milijonov evrov). Leta 2010 pa je sodišče v Bhopalu osem Indijcev, ki so imeli vodilne položaje v tovarni, obsodilo na krajše zaporne kazni.
