Ko je bila Shirley Chung leta 1966 stara eno leto, je živela v sirotišnici v Seulu. Rodila se je južnokorejski materi in ameriškemu vojaku, ki se je po rojstvu hčerke vrnil domov. Mati, ki ni zmogla skrbeti za otroka, je deklico predala v sirotišnico, kjer so organizirali njeno posvojitev v ZDA.
Chungova, ki ima danes 61 let in z možem ter otroki živi v Teksasu, kjer se preživlja kot učiteljica v glasbeni šoli, je odraščala kot tipična Američanka. Dolga desetletja ni imela razloga, da bi podvomila o svoji ameriški identiteti, o njeni zgodbi piše BBC.
Vse se je spremenilo leta 2012, ko je izgubila kartico socialne varnosti, postopek pridobitve nadomestne kartice pa je pokazal, da v resnici sploh nikoli ni postala ameriška državljanka. »Ko sem izvedela, da nisem državljanka, sem imela živčni zlom,« pripoveduje.
Do 75.000 posvojencev nima urejenega državljanstva
Shirley Chung ni osamljen primer. Po nekaterih ocenah od 18.000 do 75.000 ameriških posvojencev iz tujine nikoli ni pridobilo državljanstva, čeprav so jih posvojili ameriški starši. Nekateri tega niti ne vedo.
V zadnjih letih so ameriške oblasti več deset ljudi izgnale v države, iz katerih so bili kot dojenčki posvojeni. Med njimi je tudi moški iz Južne Koreje, ki je po deportaciji storil samomor.
Razlogi, zakaj ti ljudje nimajo urejenega državljanstva, so različni. Nekateri posvojitelji niso dokončali potrebnih postopkov, včasih pa so dokumenti preprosto izginili. Chungova pravi: »Odrasli so odpovedali. Nihče ni preveril, ali imam državljanstvo. Vsi so rekli: 'Zdaj je v Ameriki, vse bo v redu.' Ampak ni bilo.«
»Prišla sem kot dojenček, brez jezika, družine ali kulture, ki bi jo lahko ohranila«
Podobno zgodbo ima tudi ženska, ki so jo ameriški starši leta 1973, ko je imela dve leti, posvojili iz Irana. Odraščala je na ameriškem srednjem zahodu in verjela, da je državljanka, dokler ni pri 38 letih poskušala dobiti potnega lista in izvedela, da manjkajo ključni dokumenti o njeni naturalizaciji.
»Nimam se za priseljenko,« pravi. »Prišla sem kot dojenček, brez jezika, družine ali kulture, ki bi jo lahko ohranila. Moja identiteta je bila izbrisana. In zdaj me potiskajo v kategorijo migrantov, čeprav nam je bilo obljubljeno, da bomo državljani.«
Svoje življenje v ZDA živi tako, da se izogiba krajem, kjer bi lahko pritegnila pozornost. »Za oblasti ni pomembno, da sem tu zakonito, da gre le za napako v papirjih. En sam list papirja mi je uničil življenje,« pravi. »Počutim se, kot da nimam domovine.«
Za več desetletij so mednarodne posvojitve, ki so jih odobrila ameriška sodišča, posvojencem sicer omogočale bivanje, ne pa tudi samodejnega državljanstva. Šele zakon o državljanstvu otrok iz leta 2000 je uredil položaj, vendar le za otroke, rojene po februarju 1983. Tisti, ki so bili posvojeni prej, so ostali brez zaščite.
Izgon v Romunijo
Ena od mater, Debbie Principe, ki je v devetdesetih letih posvojila dva otroka iz Romunije, je po desetletjih poskusov letos znova prejela zavrnitev. Urad ji je sporočil, da mora, če v 30 dneh ne vloži pritožbe, hčer predati ministrstvu za domovinsko varnost. »Upamo lahko le, da ju ne bodo deportirali v državo, ki sploh ni njuna,« pravi.
Strah pred izgonom se je še povečal po vrnitvi Donalda Trumpa v Belo hišo. Novi predsednik je napovedal, da bo »takoj izgnal vse tujce, ki kršijo zvezne zakone«. Po podatkih njegove administracije je od januarja ZDA zapustilo že dva milijona ljudi, od tega 400.000 po prisilnih deportacijah.
Od Trumpove izvolitve so organizacije za pravice posvojencev prejele na stotine prošenj za pomoč. »Od volitev naprej se je vse sesulo,« pravi odvetnik Greg Luce iz Centra za pravice posvojencev. Odvetnica za človekove pravice Emily Howe opozarja, da gre za politično voljo: »To bi moralo biti enostavno, posvojeni otroci bi morali imeti enake pravice kot biološki otroci ameriških staršev. Ti ljudje so bili kot dojenčki pripeljani v ZDA v skladu z zakonodajo in jim je bilo obljubljeno državljanstvo.«
