Ena od najglasnejših predvolilnih obljub laburistov, ki so se na lanskih julijskih parlamentarnih volitvah vrnili na oblast po štirinajstih letih, je bila, da »delovnim ljudem ne bomo zvišali dohodnine, davka na dodano vrednost niti obveznega državnega zavarovanja«. To zadnje zagotavlja zdravstveno in socialno zavarovanje, vključno z državno (starostno) pokojnino, ki jo zdaj ženske in moški začnejo prejemati pri 66 letih starosti.
Čeprav bo finančna ministrica Rachel Reeves letni proračun v parlamentu predstavila šele konec meseca, 26. novembra, se o njem že nekaj časa govori, kot da bo jutri. Opozicija vnaprej obtožuje laburistično vlado, da bo prelomila predvolilno obljubo, da ljudem ne bo dvignila nobene od glavnih davčnih postavk. Še bolj zdaj, po nenavadnem predproračunskem govoru, novinarski konferenci finančne ministrice kar na Downing Streetu 10, kjer je sedež premierja, čeprav ga ima sama zraven, na Downing Streetu 11. Za govor se je odločila zgodaj, ko je velika večina Otočanov še zajtrkovala.
Na tnalu 50-letni davčni tabu
Njeni predhodniki (vsi so bili moški, saj je 46-letna Rachel Reeves prva ženska na tem drugem najpomembnejšem vladnem položaju) nikoli niso, vsaj v govorih, napovedovali vsebine letnega proračuna. In ne samo to: cela vrsta jih je poskrbela za nekaj, čemur pravijo petdesetletni davčni tabu: noben finančni minister že več kot pet desetletij v proračunu ni zvišal dohodnine. Bo prva finančna ministrica prva prekršila ne samo ta tabu, ampak prelomila tudi predvolilne obljube laburistov?
Otočani namreč tudi državno zavarovanje razumejo kot davek, ker je njegova višina odvisna od zaslužka. Njegov dvig bi bil zanje torej višji davek. Bo ministrica to storila? Tega ni ne potrdila ne zanikala, kar je sprožilo vrsto obtožb in ugibanj. Vprašanje sicer je, zakaj je sploh imela govor oziroma novinarsko konferenco. Kot pravi, zato, da bi pojasnila neugodne okoliščine, v katerih letni proračun pripravlja. Tako je poudarila, da bo sprejela vse nujne težke odločitve. Tiste, ki so pravilne in nujne, ne pa popularne, je rekla.
Napovedala je proračun za gospodarsko rast, v središču katerega bodo po njenih besedah poštenost, pot za zmanjšanje čakalnih vrst v javnem zdravstvu, zmanjšanje javnega dolga in znižanje življenjskih stroškov. Naredila bo vse nujno za zaščito družin pred visoko inflacijo in visokimi obrestmi ter za zaščito javnih storitev pred vrnitvijo varčevanja. Ravno varčevalne ukrepe, s katerimi so konservativci sprožili med drugim največjo krizo v javnem zdravstvu ter skrčili policijo in vojsko, je uvrstila med glavne okoliščine, ki vplivajo na pripravo proračuna. »Varčevalni ukrepi so bili udarec s kladivom po državi,« je dejala.
Najbolj je kriv brexit, delno pa Trump
Novi letni proračun bo po njenih besedah »milejši« kot lanski, s katerim je zvišala davke za 40 milijard funtov, da bi zakrpala proračunsko luknjo (takrat je večina padla na podjetja, ne državljane, vlada pa je obljubljala, da gre za enkraten ukrep). Ukrepi bodo zdaj po njenem nujni zaradi podedovanje luknje, za katero je najbolj krivila »prenagljen in slabo zasnovan brexit«.
Na proračun bodo vplivali tudi globalni problemi, zlasti carinska vojna, ki jo je sprožil ameriški predsednik. »Soočati se moram s svetom, kakršen je, ne s svetom, kakršnega si želim,« je dejala ministrica in morda res napovedala zvišanje davkov, celo dohodnine, ko je dodala: »Vsak od nas mora prispevati svoj delež.«
Njen nenavadni govor, po katerem Otočani ne vedo nič več o vsebini proračuna, kot so vedeli pred njim, se tako zdi nekakšno preventivno priznanje prelamljanja predvolilnih obljub. Vseeno kaže, da bodo morali več prispevati predvsem ali samo bogatejši – da ne bi vlade Keira Starmerja obtožili preloma predvolilne obljube, da dajatev ne bodo zvišali »delovnim ljudem«. Po premierjevih besedah so to »ljudje, ki delajo za preživetje«. Ko so ga vprašali, ali mednje uvršča tiste, ki dodatno služijo z delnicami oziroma nepremičninami, je odgovoril nikalno, rekel pa, da pa mednje uvršča tiste z nizkimi prihranki. Tako se največ ugiba, ali bo vlada prvič uvedla davek na bogastvo, morda dvoodstotni letni davek na premoženje, vredno deset ali več milijonov funtov.
