Ko je ruski predsednik Vladimir Putin konec februarja ukazal svojim enotam, naj napadejo Ukrajino, so prostovoljci iz vse Evrope prihiteli na ukrajinske meje, da bi ponudili pomoč tistim, ki so bežali pred nasiljem. Toda med njimi so bili tudi ljudje, ki so želeli izkoristiti položaj. Po podatkih agencije Združenih narodov za begunce je od začetka vojne iz Ukrajine zbežalo več kot 5,9 milijona ljudi. Velika večina so ženske in otroci, mnogi med njimi pa so zelo ranljivi.

CNN je poročal o primeru ženske, ki se je približala mejnemu prehodu Palanca med Ukrajino in Moldavijo s 15-letnim dečkom, za katerega je dejala, da je njen nečak. Vendar pa je bilo videti, da je fantu neprijetno. Mejni uradniki so jo sumničavo začeli spraševati in poklicali socialne delavce in psihologe. »Videli smo, da nekaj ni v redu, a nismo vedeli, kaj. Zato smo ju intervjuvali ločeno,« je za CNN povedal psiholog, ki je pomagal pri izvedbi intervjuja. Izkazalo se je, da je njuna zgodba laž. Ženska je bila neznanka, ki je fantu obljubila donosno službo na Cipru – priložnost, da »bo moški«, ki bo podpiral svojo družino, ki živi v Ukrajini. Vse, kar je moral storiti, je bilo, da se je pretvarjal, da je njen nečak, ji dal svoj potni list in ji pomagal napisati lažno soglasje staršev, je povedal uradnikom. »Našli smo njegovo mamo in jo poklicali. Jokala je in rekla, da ni napisala nobene izjave in nima pojma o tem. Bilo je grozno,« je povedal psiholog. Incident so posredovali v preiskavo moldavskim organom pregona. Zgodba se je srečno končala, saj je dečka na mejnem prehodu Palanca prevzela njegova mama. Mnogi drugi morda nimajo te sreče.

CNN je ta mesec govoril s številnimi organizacijami, ki sodelujejo pri humanitarnem odzivu na krizo. Vsi so imeli navajali primere sumljivega vedenja v zvezi z begunci, zlasti ženskami. Poročajo o ženski z imenom Ludmila, ki je končala v Moldaviji, potem ko je ob začetku vojne pobegnila iz nasilne zveze v Ukrajini. Za CNN povedala, da so bili njeni trije otroci ogroženi v tako imenovanem zatočišču. Ponudili so jim alkohol in morali so delati za tujce. Nato ji je uspelo najti prostor v zavetišču za ranljive ženske v moldavski prestolnici Kišinjev.

»Dlje kot traja kriza, bolj so ljudje obupani,« je dejala Mendy Marsh, soustanoviteljica in izvršna direktorica Voice, neprofitne organizacije, ki se osredotoča na odpravo nasilja nad ženskami in dekleti v konfliktih, krizah in katastrofah. Na začetku krize pobegnejo iz države najbolj mobilni ljudje, takšni, ki imajo povezave z družino v kateri drugi državi. Ko pa kriza traja dlje, je vse manj ljudi, ki imajo še takšne povezave. Nekateri se morajo preseliti nazaj v Ukrajino in se potem, ko najdejo kakšne veze, spet preselijo drugam.

Mednarodna organizacija za migracije (IOM) pravi, da je njena svetovalna linija za boj proti trgovini z ljudmi od začetka vojne prejela skoraj 19.000 klicev, kar je dvakrat več kot mesečno povprečje. »Vemo, da ti zlobni plenilci uporabljajo vse trike, da bi zmedene in ranljive ljudi preslepili z obljubami o varnem nadaljnjem potovanju,« je za CNN povedal tiskovni predstavnik IOM Joe Lowry. Taktike trgovcev z ljudmi postajajo vse boljše. Trgovina z ljudmi pa sicer ni nov problem. Nekatere države, v katere bežijo ukrajinski begunci, vključno z Moldavijo, imajo s tem problemom večletne težave. Moldavija je zaradi vojne v Ukrajini sprejela 570.000 beguncev, približno 88.000 pa jih je še vedno v državi, poroča Unicef.

Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva iz leta 2021 o tem vprašanju pravi, da Moldavija še vedno ne izpolnjuje minimalnih političnih standardov, potrebnih za odpravo trgovine z ljudmi – kljub temu, da je v zadnjih letih v to vložila »znatna prizadevanja«. Po poročilu State Departmenta je ključno ekonomsko vprašanje, saj je Moldavija ena najrevnejših držav v Evropi. »Moldavija je že imela resne težave s socialnimi storitvami in zaščito otrok, ki so žrtve nasilja v družini, in tistimi, ki trpijo zaradi nasilja na podlagi spola,« je dejal Ilija Talev, namestnik Unicefovega predstavnika v Moldaviji. Kriza je to le še dodatno poglobila. Ena od organizacij, ki je prevzela nove odgovornosti, ko se je begunska kriza v Moldaviji povečala, je Memoria, rehabilitacijski center s sedežem v Kišinjevu za žrtve mučenja, nasilja in drugega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Ekipo devetih zaposlenih je pred vojno obiskalo pet do šest strank na dan. Te dni bi Memoria morala pomagati kar osemdesetim, večina pa jih je iz Ukrajine. Pomočnica projektnega vodje centra Andriana Zaslavet je dejala, da je denarja malo in da se skupina trudi, da bi zaposlila več strokovnjakov. Večina tujih donacij je namenjena mednarodnim organizacijam in ne lokalnim skupinam, čeprav lahko ravno slednje ponudijo osebno pomoč zaradi svojega lokalnega strokovnega znanja, kar zajema tudi izobraževanje beguncev o tveganjih trgovine z ljudmi.

Jana Tovpeko, ki je del odzivne ekipe Voice v Ukrajini, se je spomnila primerov ljudi, ki so prihajali v zavetišča za begunce in ponujali dvomljive zaposlitvene možnosti ali prevoz v druge države. »Veliko ljudi poskuša pomagati, nekateri so prostovoljci, nekateri so samo naključni ljudje, ki ponudijo prevoz, in to je lahko problem,« je dejala. »Ženska s težko prtljago, z otroki potrebuje pomoč; če nekdo ponudi prevoz, pa je to lahko potencialno nevarna situacija.«

Tovpeko je dejala, da je Voice naletel na številne primere sumljivega vedenja. Spregovorila je o primeru moškega, ki je prišel v neko zavetišče in ponujal stanovanje za 10 nosečnic. Ko so socialne delavke pospremile ženske do namestitve, se je izkazalo, da je šlo za prevaro. »Ukrajinski begunci nenehno iščejo priložnosti za zaposlitev, trajnejše, stabilnejše stanovanjske možnosti in veliko je sumljivih ponudb,« je dejala Tovpeko. »Veliko žensk se zadržuje v neuradnih zavetiščih, zasebnih domovih in zasebnih hotelih ... Srečali smo se z ženskami, ki so bile prisiljene pomivati posodo sedem dni na teden. In ko smo se pogovarjali z njimi, sta minila dva meseca, bivali so v zasebnem kraju, brez vikenda, brez dopusta in bili so zadovoljni s pogoji in se niso pritoževali. A ko analizirate to situacijo, se zdi, kot da gre za prisilno delo,« je dejala.

Veliko beguncev je izpostavljenih tveganju izkoriščanja takoj, ko prestopijo mejo. Soočiti se morajo s tistim začetnim šokom, ki se jim dogaja, in dejstvom, da so begunci. To je navadno tudi razlog, da Unicef in druge humanitarne organizacije ponavadi koncentrirajo svoje sile blizu meje. Odgovorni na mejnem prehodu v Palanci se tveganja dobro zavedajo. Anton Zagoret, namestnik vodje vzhodnega direktorata moldavske mejne policije, je dejal, da je njegova ekipa naletela na številne primere mladoletnikov, ki so potovali sami ali z ljudmi, ki niso njihovi starši, kar še dodatno poglobi tveganje, da bodo postali žrtve trgovine z ljudmi.