Zaradi premikov dolgo časa zamrznjenih front se v Siriji ponovno razplamteva državljanska vojna. Pisana druščina upornikov s skrajnimi islamisti Hajat Tahrir Al Šam na čelu je po zavzetju Alepa osvojila še Hamo, eno izmed dveh večjih mest na poti do Damaska. Režim Bašarja Al Asada se v vakuumu manjkajoče dodatne pomoči borcev Hezbolaha in Irana brani s pošiljanjem lastnih okrepitev na fronto.
Toda zgolj v tednu dni se je porušil status quo, ki je trajal več let. Če Asadov režim izgubi še Homs, bi uporniki nadzorovali ozemlje z več kot polovico sirskega prebivalstva, Asadu pa bi ostali Damask, Latakija in puščava proti vzhodu države. Zaradi razvoja dogodkov v Siriji so lahko zaskrbljeni vsi Asadovi zavezniki, Rusija, Iran in Hezbolah.
S Hamo je padlo še eno sirsko mesto. Močno se krepi pritisk na Asada, ki je poskušal v zadnjih dneh stabilizirati demotivirano vojsko s 50-odstotnim povišanjem plač. Režim se lahko ta čas zanese zgolj na pomoč Rusije, ki s svojimi bojnimi letali raketira uporniško zaledje, podobno kot je pred osmimi leti pomagala sirski vojski iz uporniških rok iztrgati Alep. Po vnovičnih grožnjah, da bi lahko krhka prekinitev spopadov med Hezbolahom in Izraelom po občasnih medsebojnih obstreljevanjih spet vzplamtela vojno vihro v Libanonu, šiitska milica ta čas ne razmišlja o pomoči Asadovemu režimu. Iz Kremlja so medtem sporočili, da podrobno spremljajo dogajanje v Siriji in so v stalnem stiku s tamkajšnjimi oblastmi glede pomoči, ki bi jo te potrebovale.
V minulih dneh je sirskim vladnim silam upornike iz province Idlib še uspelo zaustavljati na obrobju Hame, kjer je pred dvaintridesetimi leti oče zdajšnjega sirskega voditelja Hafez Al Asad dal pobiti 10.000 meščanov, ki so se uprli njegovi vladavini. Toda včeraj so uporniki že preplavili Hamo, kraj ob avtocesti med Alepom in Damaskom, ključni prometnici do prestolnice.
V Hami, znani po velikanskih mlinskih kolesih iz rimskih časov, so se odvijali siloviti spopadi, a ne dolgo. Dopoldne so uporniki že sporočali, da so vstopili v četrto največje mesto v Siriji, v katerem živi slab milijon ljudi. V sirski vojski so preboj svojega obroča okoli Jame sprva zanikali, a nekaj ur pozneje se je že umikala in mesto prepustila upornikom, domnevno zato, da bi s tem zaščitila civilna življenja. V roke upornikov je tako padlo tudi bližnje vojaško letališče, s katerega je sirska vojska začenjala večino napadov na cilje uporniške skupine v osrednjem delu države. Zaradi bojev na severozahodu Sirije je moralo v zadnjih dneh z domov 280.000 ljudi.
#Syria #Israel #Lebanon #Hezbollah #Beirut #Iran #Nasrallah #Hamas
— Koba (@Roberto05246129) December 6, 2024
As expected, the high-precision strike of the Su-34NVO on the bridge-aisle in the northern part of Er-Rastan using either a KAB-1500LG guided aerial bomb or a Kh-29L tactical missile was able to significantly… pic.twitter.com/wF2SG1BjVB
Kdo je Abu Mohamed Al Golani
Prodiranje proti Damasku je doslej največja bitka za uporniško oboroženo skupino HTS, ki ji poveljuje 42-letni Abu Mohamed Al Golani. Njegov cilj je strmoglaviti Bašarja Al Asada. V letih relativne tišine na sirski fronti je preoblikoval islamistično skupino in dokončno presekal nekdanje vezi z Al Kajdo ter konsolidiral njeno oblast v Idlibu. Zdaj na novo osvobojenemu ozemlju obljublja spoštovanje pravic manjšin. Pred dnevi se je zmagoslavno sprehodil okoli citadele v Alepu, na kateri je pomenljivo zaplapolala tudi turška zastava. Al Golani se je v minulih letih, ko je poskušal HTS narediti zmernejšega, predstavljal kot zagovornik pluralizma in strpnosti. Ob delni preobrazbi islamistične skupine mu je šlo tudi za loščenje javne podobe, kar naj bi skupini prineslo več podpore in legitimnosti med prebivalci, dobil je tudi nove zaveznike.
Njegovo pravo ime je sicer Ahmed Al Šara. Bil je med ustanovitelji islamistične skupine Al Nusra, ki se je v sirski državljanski vojni bojevala proti Asadovemu režimu. Američani ga dobro poznajo. Preden se je vrnil v Sirijo, je bil od leta 2003 nekaj let borec Al Kajde v Iraku. Večkrat je bil aretiran in pristal v ameriških zaporih.
Turčija je morala vedeti
Da so uporniki HTS pod njegovim vodstvom tako hitro prevzeli nadzor nad Alepom in še 90 kilometrov oddaljeno Hamo, je tudi posledica sodelovanja Svobodne sirske vojske in proturških milic v tej ofenzivi. Nadzor nad Hamo je ključen za morebitni nadaljnji prodor proti težje osvojljivemu, dobrih 40 kilometrov oddaljenemu Homsu, tretjemu največjemu mestu v držav. Prav tako pa tam čez vodijo oskrbovalne poti Hezbolaha s pretihotapljenim iranskim orožjem. Vsi trije največji sirski zavezniki – Rusija, Iran in Hezbolah – morajo biti zato zaskrbljeni nad dogajanjem na fronti.
V minulih mesecih, ko je Sirija doživljala doslej najmočnejše napade izraelske vojske na oskrbovalne poti Hezbolaha z iranskim orožjem, je po arabski umiritvi odnosov z Asadovim režimom prihajalo še do pogovorov režima s Turčijo in ZDA. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je bil pripravljen izboljšati odnose z Damaskom, a je Asad kot pogoj postavil za Ankaro za zdaj nesprejemljiv pogoj umika turških enot iz Sirije. Te so na severu države, kjer kurdskim silam YPG preprečujejo vzpostavljanje ozemeljske povezave s kurdskimi deli v Turčiji. Slednja je sicer ta teden zanikala, da bi bila vpletena v ofenzivo upornikov. Vendarle sodelovanja proturških milic v njej ne bi moglo biti brez zelene luči iz Ankare.
Ponudba ZDA Asadu
Prav tako v boje po lastnih navedbah niso posegle ZDA z okoli 900 vojaki, ki so v Siriji uradno zaradi protiterorističnih aktivnosti zoper Islamsko državo in pomoči kurdskim enotam na vzhodu Sirije. ZDA so sicer s tiho diplomacijo Asadu ponudile malce manj od polne stabilizacije odnosov – zmanjšati so bile pripravljene sankcije proti režimu in umakniti svoje vojake iz Sirije, je poročal New York Times. Pogoj naj bi bila prekinitev tihotapskih poti Hezbolaha čez sirsko ozemlje. S tem bi zmanjšali napetost v odnosih ZDA in Izraela s Sirijo, Asada pa poskušali iztrgati iz objema Rusije in Irana.
Tudi tu ni bilo dogovora. Je pa odnose s Sirijo kot prva članica EU septembra stabilizirala Italija. Rim želi pridobiti več vpliva na politični proces v Siriji zaradi lastnih migracijskih skrbi. Sirska državljanska vojna je bila sredi prejšnjega desetletja glavni razlog za največjo migracijsko krizo v EU ter za poznejše dogovore Bruslja in Turčije o zajezitvi migracij.
