Posadka izčrpana in obupana: ko rekordna misija postane osebna preizkušnja

USS Gerald R. Ford je največja ameriška letalonosilka. Na morju je od junija lani – že osem mesecev. Misije letalonosilk v mirnih časih običajno trajajo šest mesecev. Tokrat bi bivanje na morju lahko trajalo do 11 mesecev. S tem bi mornarji podrli rekord neprekinjene misije posamezne ladje ameriške mornarice.

Podaljšana misija je na papirju sicer videti le kot premikanje številk na koledarju, v resnici pa skriva resnične stiske mornarjev. Pomeni zamujene rojstne dneve, poroke, pogrebe in rojstva otrok. Eden od mornarjev je povedal, da so številni člani posadke jezni in vznemirjeni, nekateri pa odkrito govorijo, da želijo po koncu misije zapustiti mornarico. Ena od mornark, ki razmišljajo o odhodu, pogreša svojo hčerkico. Tudi sicer ji je hudo, ker ne ve, kdaj bo spet videla družino. Poveljnik letalonosilke kapitan David Skarosi je v pismu družinam posadke priznal, da je podaljšanje tudi njega presenetilo.

Redki stiki z domačimi

Posadka z okoli 5000 ljudmi je večinoma mlada – mnogi so v zgodnjih dvajsetih letih ter pogrešajo starše in domačo hrano. Z bližnjimi poskušajo ostati v stiku prek telefonskih klicev in sporočil, vendar je komunikacija občasna in nepredvidljiva zaradi tajnosti premikov letalonosilke.

Jami Prosser iz Pensilvanije se s sinom, sicer kontrolorjem na vzletni palubi, v času »radijske tišine« ladje običajno ne sliši po dva ali tri tedne. Njegov sin je bil med trenutno misijo odsoten ob pogrebu pradedka, sestrini ločitvi in bratovih zdravstvenih težavah. Charlene Poston iz Mississippija je za sprejem sina rezervirala nastanitev in najela avtomobil. Pravi, da je bruhnila je v jok, ko ji je sin sporočil, da naj vse odpove.

Osebne stiske pa niso edine težave, ki mučijo posadko. Po osmih mesecih na morju se začne kvariti oprema, načrtovano vzdrževanje pa je treba odložiti. Med drugim je odpovedal kanalizacijski sistem, ki skrbi za približno 650 stranišč – vzdrževalci beležijo povprečno en klic na dan. Mornarica zagotavlja, da se stanje izboljšuje in da težave niso ogrozile bojne sposobnosti ladje.

Napake se stopnjujejo

Preobremenjene posadke so grožnja tudi same sebi. Utrujenost rojeva napake, napake pa se nato še stopnjujejo. O tem zgovorno priča izkušnja letalonosilke USS Harry S. Truman. Njena osemmesečna napotitev v Rdeče morje je postala ena najzahtevnejših operacij v novejši zgodovini ameriške mornarice. Misija, poimenovana Operacija Rough Rider, je bila usmerjena proti uporniškim hutijevcemm, a so jo poleg nenehnih napadov zaznamovale hude operativne težave in nesreče.

Decembra 2024 je letalonosilka izgubila letalo super hornet, ko je to podleglo prijateljskemu ognju s križarke USS Gettysburg. Februarja 2025 je letalonosilka blizu Sueškega prekopa trčila s komercialno ladjo Besiktas-M. Preiskava je pokazala na napako posadke pri navigaciji. Zaradi incidenta je bil še isti mesec razrešen poveljnik letalonosilke Dave Snowden.

Drugo letalo super hornet je aprila 2025 zdrsnilo z letalonosilke v morje, medtem ko se je letalonosilka Harry S. Truman izogibala hutijevski balistični raketi. Tretje letalo super hornet je končalo v morju maja 2025 ob ponesrečenem pristanku zaradi okvare jeklenice.

Mornarica je zaradi incidentov uvedla preiskave in kot glavne razloge navedla izjemno visok tempo operacij, utrujenost posadke, pomanjkljivo vzdrževanje in slabo komunikacijo med poveljniškim mostom in hangarjem. Kljub uspešnim napadom na infrastrukturo hutijevcev so ti dogodki sprožili vprašanja o ranljivosti in pripravljenosti ameriških sil v dolgotrajnih spopadih visoke intenzivnosti.

Admiral Daryl Caudle, načelnik pomorskih operacij, se je kasneje javno pritožil nad podaljšanimi misijami in opozoril na njihov finančni vpliv ter breme za posadke in njihove družine.