Junija je iz Francije izplula raziskovalna ladja z ekipo oceanografov, geofizikov in biologov. Njihova naloga je bila najti in dokumentirati odlagališča v morju, kjer naj bi ležalo okoli dvesto tisoč sodčkov z radioaktivnimi odpadki. Večina je bila odložena med letoma 1946 in 1993, v času, ko so globine oceanov veljale za varno skladišče tovrstnih odpadkov, piše France24.
Na odpravi je bila ključna naprava podvodni robot Ulyx, ki se lahko potopi do šest tisoč metrov globoko in med potopom ustvari izjemno natančne karte morskega dna. Sodčke lahko tudi posname od blizu.
Zadnje sledi stare okoli 40 let
Zadnje sistematično opažanje in kartiranje sodčkov sega v leto 1984. Takrat so raziskovalci našli šest močno poškodovanih posod. Greenpeace je leta 2000 objavil posnetke razpadajočih sodčkov pri francoski obali, kar je nakazovalo, da je njihova življenjska doba, ocenjena na 20 do 26 let, že zdavnaj potekla.
Nobena država ni vodila natančne evidence, kam so sodčke pometali. Nekateri dokumenti manjkajo, drugi so nepopolni. Znanstveniki imajo zato danes le približne zemljevide, narisane z veliko mero ugibanja.
Koliko je odpadkov in kako nevarni so?
Ocene so, da je v severovzhodnem Atlantiku končalo približno 85.000 TBq (terabekerelov) radioaktivnih snovi. Večino predstavljajo odpadki z nizko ali srednjo stopnjo radioaktivnosti, a obseg in vpliv razpadajočih materialov nista znana. Posebej problematični so izotopi, ki lahko zaidejo v prehransko verigo – na primer stroncij-90, ki ga organizmi lahko zamenjajo za kalcij.
Današnja tehnologija omogoča nekaj, kar v 70. in 80. letih ni bilo mogoče: natančno lociranje odlagališč in vzorčenje neposredne okolice. Znanstveniki so tako prvič lahko merili radioaktivnost v vodi, sedimentih in morskih organizmih tik ob sodčkih.
Odkrili več kot 3000 sodčkov, ki za zdaj ne puščajo
Ekipa strokovnjakov je po mesecu dni dela v globinah Atlantika odkrila 3350 potopljenih radioaktivnih sodčkov, ki so jih tja odlagale različne evropske države. Nekateri sodčki so na globini do 4700 metrov v severovzhodnem atlantskem abisalnem pasu. Natančno so kartirali območje velikosti 163 kvadratnih kilometrov, kjer so sodčki najgosteje zbrani – mnogi so že vidno poškodovani in razjedeni.
Prva dobra novica je, da na pregledanih območjih niso zaznali povišane radioaktivnosti. Po ocenah raziskovalcev trenutno ni znakov, ki bi kazali na akutno tveganje. Vendar, nekateri sodčki so v napredni fazi korozije, kar nakazuje, da bi material lahko puščal. Raziskovalci poudarjajo, da bi bili morebitni izcedki lahko povezani z bitumnom, ki so ga v preteklosti pogosto uporabljali za zapiranje odpadkov. A to je za zdaj le domneva. Da bi pojasnili, kaj natanko uhaja iz sodčkov in kakšen vpliv ima na okolje, bodo nujni dodatni vzorci.
Zakaj odlaganja niso dokumentirali?
Odkritje znova odpira vprašanje, zakaj so države sploh dovolile potapljanje radioaktivnih odpadkov v obdobju, ko nadzora nad tem ni bilo, in zakaj tega niso natančneje dokumentirale. Odlaganje odpadkov v morje je namreč prepovedano šele od leta 1993, okoljske posledice pa ostajajo neznanka. Vnovič naj bi se ladja Atalante na morje odpravila prihodnje leto.
»Ne gre za iskanje krivcev,« sicer pravijo raziskovalci. »Gre za to, da končno ugotovimo, kaj resnično leži pod nami – in kje.«
