»Deževalo je. Močno je deževalo, in potem še močneje. Neretva je svojo turkizno barvo začela spreminjati v svetlo rjavo in nato temno. S seboj je nosila vejevje, skale in čolne, ki jih je tok odtrgal s priveza. Dež ni pojenjal. Nato je nekje nad našimi glavami močno počilo. Utrgal se je plaz in s seboj odnesel še ves kamnolom. V nekaj sekundah ni bilo več hiš, ceste, le skale so se premetavale po vasi. Nekaj minut zatem se je začela nabirati voda in polniti naše hiše. Donja Jablanica je postala bazen. Še nekaj minut kasneje sem stala na strehi lastnega doma in nisem mogla nikamor. Vse je bilo uničeno.«
Tako dogodke izpred nekaj dni opiše ena izmed prebivalk Donje Jablanice v Bosni in Hercegovini. V noči s četrtka na petek je namreč Donjo Jablanico dobesedno zradiralo z obličja planeta. Nato je zmanjkalo elektrike, telefonske povezave so bile prekinjene, ceste uničene, tamkajšnji prebivalci so ostali prepuščeni sami sebi. Šele v petek proti popoldnevu se je gorskim reševalcem in vojski uspelo prebiti do kraja in cesto usposobiti do te mere, da so preživele lahko premestili v sosednje mesto Jablanica. Prava reševalna akcija pa se je začela šele v soboto zjutraj, ko so eno izmed poti do vasi očistili do te mere, da so po njej lahko pretovorili bagre in kamione. Število smrtnih žrtev pa narašča iz dneva v dan. Samo v času, ko sva bila s fotografom Nikom Erikom Neubauerjem na terenu, so mimo naju peljali dve trupli. Reševalci pravijo, da iščejo le še duše, da bodo lahko mirno spale.
S fotografom Nikom sva pot proti Jablanici v soboto zjutraj, ker so spletne strani medijev v BiH sporočale, da do mesta praktično ni mogoče priti, preizkusila z južne strani, po edini poti torej, za katero ni bilo jasno, ali je prevozna, čez Sovički prelaz. Na cesti so bili kamenje, vejevje in kupi peska, pa vendar sva se nekako prebijala v dolino, čeprav počasi. Hiše so samevale in nikjer ni bilo žive duše. Šest kilometrov pred Jablanico pa je ceste dobesedno zmanjkalo; ni nama preostalo drugega, kot da obrneva in se napotiva proti Mostarju. V poznih večernih urah sva prispela tja, obiskala tamkajšnje prostore uprave za civilno zaščito in požarno varnost, da bi ugotovila, kako naj se sploh prebijeva do Jablanice. Namen je bil priključiti se konvoju intervencijskih vozil in skupaj z njimi priti do Donje Jablanice, vendar nisva dobila nikakršnih informacij.
V nedeljo zjutraj je bila pot med Mostarjem in Donjo Jablanico domnevno vsaj zasilno vzpostavljena. Na cesti proti Jablanici naju je ustavila policija in zahtevala, da pojasniva svoje namene, kar se je do Donje Jablanice ponovilo še trikrat in vsakič so nama hoteli preprečiti nadaljevanje poti, češ da ceste ni več. Ob pomoči domačinov nama je le uspelo najti vsaj toliko prevozno pot, da sva prispela do vstopa v Donjo Jablanico.
Fotografije pričajo o katastrofi, ki jo je za seboj pustilo neurje, a šele ko človek vidi razdejanje na lastne oči, lahko potrdi, da kraj, ki se imenuje Donja Jablanica, pravzaprav ne obstaja več. Kjer je bila vas, zdaj vladata blato in skalovje. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Kraj zradiran z obličja zemlje
Ena izmed prebivalk pove, da je za nastalo škodo kriv splet okoliščin. »Pred letom dni smo imeli v hribih nad vasjo hud požar, ki je uničil hektarje gozdov. Ob takem nalivu na pobočju ni bilo dreves, ki bi zadržala skale. Potem je 200 metrov nad vasjo še kamnolom, za katerega že 15 let opozarjamo, da nima dovoljenja za obratovanje. Pa vseeno dela in nekdo z njim služi denar. Ko se je utrgal plaz, je s seboj potegnil še kamnolom in vse je zgrmelo na naše domove,« pojasni. Da njena zgodba drži, je v soboto dopoldne na novinarski konferenci potrdil tudi premier Federacije BiH Nermin Nikšić, ki je dejal, da kamnolom ni imel koncesije niti dovoljenja za kopanje in da so že sprožili preiskavo.
A Donje Jablanice ni uničil le kamnolom. Kot pove član reševalnih ekip, je plaz skalovja zaprl podhod pod železnico, kar je povzročilo, da voda ni mogla odtekati, Donja Jablanica pa se je spremenila v hitro naraščajoči bazen vode in blata. Domačin Ismail Musanović pravi, da je v hiši v bližini potopljene džamije živel njegov oče. V noči s četrtka na petek sta bila na telefonski zvezi do dveh zjutraj, do trenutka, ko je plaz prekinil električno napeljavo in telefonske povezave. »Ko sva še govorila po telefonu, mi je povedal, da voda bliskovito hitro narašča. Po prekinitvi zveze se je umaknil v prvo nadstropje, a je voda še vedno naraščala. Oblekel se je, vzel tablete in splezal na streho, od koder so ga v soboto zjutraj rešili s čolnom,« pove. Ko sva poskušala najti sogovornika med reševalci in povprašati, kako napredujejo, so mimo novinarskega šotora prinesli dve trupli. Eno je bil oče domačinke, ki prebiva in dela v Mostarju. »Moja rojstna hiša stoji neposredno ob džamiji. V njej je prebival moj oče. Ko sem v soboto s pomočjo vojske le prišla do Donje Jablanice, ni bilo več ne vasi, ne moje hiše, niti mojega očeta. Za njim je ostala le streha, ki jo je zgradil z lastnimi rokami,« je povedala s težavo in objokana. Truplo njenega očeta so izkopali vodni reševalci, saj so džamija in okoliške hiše še vedno pod vodo. »To ni voda. Niti ni blato. Gre za zmes več materialov. Pravzaprav ne vemo, kdaj stojimo na tleh in kdaj na čem drugem. Poleg tega ničesar ne vidimo. To je iskanje v temi,« je pojasnil do vratu blaten vodni reševalec.
Kot razpuščene ovce
V reševalni ekipi so vojska, policija, gorski in rečni reševalci ter člani civilne zaščite in gasilci. Do Jablanice in Donje Jablanice ter drugih poplavljenih krajev so se prebijali ves petek, kar so zgradili, pa je dež sproti odnesel. Ismail Musanović nama je predstavil svojega soseda. Njegova hiša je polna blata, voda pa je odtekla. »Vsem nam je bilo vseeno, kaj se bo zgodilo z našo lastnino. Skočili smo iz hiše in reševali vsakega, ki je potreboval pomoč,« je povedal. Za trenutek je pomolčal in si obrisal solze. »Sosedov sin je rešil deset ljudi. Ko je zadnjo deklico potisnil na streho džamije, ga je odnesla reka blata in skal. Niso ga še našli. Sicer pa, kako bi ga, saj iščejo vsevprek kot razpuščene ovce,« je nadaljeval.
Reševalcem iz BiH so se pridružile posebne enote iz Hrvaške, specializirane za iskanje trupel. V soboto so se na pot proti Jablanici odpravili tudi člani slovenske in črnogorske civilne zaščite. Vendar pa reševanje poteka povsem dezorganizirano. »Tu vlada pravi nered. Iščem pod eno skalo in sam odmikam kamenje. Pomagati bi mi morali vsi, ampak vsak išče in dela na svojem koncu. S takim tempom ne bomo prišli nikamor,« se nam je naskrivaj zaupal eden od reševalcev.
Preko blata in železniške proge sva se poskušala prebiti v središče Donje Jablanice, a nama je pot (nasilno) prekrižala policija. Zdi se, kot da ne želijo, da bi svet vedel, kako neorganizirano rešujejo in iščejo pogrešane. Povedne so tudi besede Sabahudina Spahovića iz zvezne uprave civilne zaščite. »V resnici ne vem, kdo vse je tu in katere ekipe so od kod prišle. Iščemo in rešujemo vsak na svojem koncu in se trudimo po najboljših močeh,« je opisal dogajanje. Ne glede na to pa so v enem dopoldnevu odkopali predor pod železniško progo in končno omogočili izliv vode v Neretvo.
Razen v Donji Jablanici, kamor ne sme nihče, ki ni pripadnik reševalnih ekip, niti tamkajšnji prebivalci, so vaščani skupili skupaj. V sosednji vasi Zlate so s skupnimi močmi postavili zasilni most čez reko, da so poplavljeni kraj oskrbeli s pitno vodo. Prebivalci iz okoliških krajev so se z avtomobili pripeljali, kolikor daleč so lahko, nato pa se peš in z lopatami v naročju odpravili pomagat. Od jutra do večera na stotine domačinov pomaga reševati in čistiti. Prišlo je tudi okoli sto navijačev sarajevskega nogometnega kluba, imenovanih Horde zla. Vtis je, da so operativno bolje organizirani kot vse reševalne ekipe skupaj. Prebivalci prizadetih območij pa so se zahvaljevali vsakič, ko sva povedala, da prihajava iz Slovenije: »Hvala za poslano pomoč.«
