Libijsko zunanjo ministrico Najlo Manguš so začasno suspendirali, očitno zaradi srečanja z izraelskim kolegom Elijem Kohenom. Premier Abdul Hamid Dbeibeh je na facebooku pojasnil, da je zdaj v »administrativni preiskavi«, ki jo vodi minister za pravosodje.
V nedeljo je urad izraelskega zunanjega ministra Kohena sporočil, da sta se z Manguševo sestala prejšnji teden v Rimu pod pokroviteljstvom italijanskega zunanjega ministra Antonia Tajanija. Ne italijanska ne libijska vlada tega sprva nista potrdili. Vseeno je libijska javnost, ko je izvedela za srečanje Manguševe s Kohenom, organizirala proteste v Tripolisu in nekaterih drugih mestih. Protestniki so zažigali gume, izraelske zastave in mahali s palestinskimi zastavami, meneč, da nihče, ki hoče braniti Palestince, tudi Libijci kot Arabci, ne more kazati naklonjenosti do Izraela, ki vodi nasilno politiko do Palestincev, tudi s kolonizacijo njihovega Zahodnega brega.
Zakonsko prepovedani stiki
Libijsko zunanje ministrstvo je potem šele v nedeljo zvečer izdalo sporočilo o srečanju v Rimu in ga označilo za »naključno in neuradno« (po Kohenu je bilo uradno), na njem naj ne bi šlo za pogovore o normalizaciji odnosov (kot trdi Kohen), pač pa naj bi ministrica »jasno in nedvoumno izrazila libijsko stališče do palestinskega vprašanja«.
Tričlanski predsedniški svet, ki predstavlja tri libijske regije, je zahteval pojasnila od vlade. Sklicuje se na zakon iz leta 1967, po katerem so stiki »s cionistično entiteto po libijskih zakonih (1967) kriminalno dejanje«, ki se kaznuje z devetimi leti zapora. Gre za dediščino Moamerja Gadafija, diktatorja v letih 1967–2011, ki je bil kot zagovornik Palestincev velik nasprotnik Izraela in je tudi izgnal še zadnje Jude. Ti so leta 1941, ko so bili žrtve Mussolinija in Hitlerja, sestavljali četrtino prebivalcev Tripolisa, kjer je bilo tedaj kar 44 sinagog. Leta 2003 je zadnja Judinja zapustila Libijo.
Abrahamova četverica
Sicer je Izrael v zadnjih letih, predvsem ob posredovanju ZDA in prejšnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, normaliziral odnose z več arabskimi državami: z Združenimi arabskimi emirati, Bahrajnom, Marokom in Sudanom. Gre za Abrahamove sporazume, poimenovane po svetopisemskem očaku Abrahamu, mitičnem skupnem predniku Izraelcev in Arabcev. Že leta 1994 je mirovni sporazum z Izraelom in tudi dogovor o skupni uporabi reke Jordan podpisala Jordanija. Prav senzacionalen pa je bil leta 1978 prvi sporazum med arabsko in judovsko državo, med Egiptom in Izraelom, ki se je tedaj odpovedal zasedenemu Sinaju. Vseh teh šest omenjenih arabskih držav ima danes diplomatske odnose z Izraelom, preostale, kot sta tudi Libija in Savdska Arabija, pa ne.
Težak proces s Savdsko Arabijo
V zadnjih mesecih pa si ZDA prizadevajo za normalizacijo odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo. V tem vidijo celo svojo prednostno nalogo na Bližnjem vzhodu, kjer naj bi glavno nevarnost predstavljal Iran. Sicer sta Izrael in Savdska Arabija že sodelovala zlasti na področju izmenjave obveščevalnih podatkov glede Irana. Predvsem zaradi že omenjenega izraelskega odnosa do Palestincev, ki se je s sedanjo Netanjahujevo vlado samo še poslabšal, pa še nista vzpostavili diplomatskih odnosov.
Za zdaj pa se državi nista dogovorili še niti o tem, o čem se bosta pogajali. Savdska Arabija še naprej vztraja pri tem, da bo uradno priznala Izrael, če bo ta omogočil ustanovitev palestinske države in »korektno rešitev« za palestinske begunce (iz leta 1948). Poleg tega v Riadu od Bele hiše zahtevajo varnostna zagotovila. Sredi avgusta pa so Savdijci razjezili sedanjo zelo desno nacionalistično izraelsko vlado z zahtevo, da imajo svoje diplomatsko predstavništvo za Palestinske oblasti v vzhodnem Jeruzalemu, ki so ga Izraelci ne le zasedli leta 1967, ampak so si ga tedaj tudi priključili, leta 1980 pa je palestinski vzhodni Jeruzalem z zahodnim postal glavno mesto Izraela.
