Več kot 125 let je minilo od zverinskega pohoda francoske vojske na območju današnjega Nigra s požigi in pokoli celih vasi ter plenjenjem dragocenosti tamkajšnje kulturne dediščine. Francija – ki si je tedaj prilastila to ozemlje, veliko za 63 Slovenij, kar je danes Niger – je zdaj sporočila, da je pripravljena vrniti zasežene dragocenosti stare afriške umetnosti. Noče pa prevzeti odgovornosti za takratne kolonialne zločine.

Tako so se v Parizu odzvali na tožbo štirih nigrskih lokalnih skupnosti pri Združenih narodih zaradi francoskega morilskega pohoda leta 1899. »Čeprav se je Francija zavedala tedanjih zločinov v današnjem Nigru, noben njen oficir ni odgovarjal za to,« je v svojem poročilu zapisal profesor mednarodnega prava iz Montreala Bernard Duhaime, ki je v tej zadevi posebni poročevalec ZN. Menda Francija leta 1899 ni mogla posvetiti pozornosti zločinom svoje vojske v Afriki, ker je tedaj Dreyfusova afera z lažno obsodbo za izdajo povsem izpodrinila vse drugo.

Čeprav se je Francija zavedala tedanjih zločinov v današnjem Nigru, noben njen oficir ni odgovarjal za to.

Bernard Duhaime, posebni poročevalec ZN

Macron priznal več starih grehov

Samo v enem dnevu je v kraju Birni Nkoni francoska vojska, ki jo je vodil krvoločen 32-letni stotnik Paul Voulet, sicer sin zdravnika, pobila več kot 400 ljudi. Ta soldateska, v kateri so bili večinoma Afričani, je na svoji poti požgala cele vasi. Mnogi prebivalci teh krajev so bežali na ozemlje današnje Nigerije, ki je bilo po berlinski konferenci evropskih sil leta 1885 v celoti britansko.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je sicer že priznal več starih francoskih grehov, leta 2021 tudi odgovornost Pariza za genocid v Ruandi leta 1994, ko je Francija vse do konca pokola 800.000 Tutsijev podpirala genocidno vlado hutujskih skrajnežev in ji pomagala, menda zato, ker so bili Hutuji bolj kot Tutsiji naklonjeni francoščini. Leta 2022 je Macron priznal francoski pokol alžirskih civilistov v mestu Setif 8. maja 1945 sredi proslavljanja dneva zmage, kjer so ljudje tudi izražali zahteve po neodvisnosti Alžirije. Leta 2023 se je Francija uradno opravičila za pokole na Madagaskarju v letih 1947–1949, v času upora otočanov, ko je umrlo tudi več deset tisoč civilistov.

Po novem opiranje na Rusijo

Vendar so francoski volilci vse bolj desni in vse bolj nacionalistični, tako da Macron, ki kot predsednik države ohranja vpliv na zunanjo politiko, vse težje nadaljuje razčiščevanje francoske kolonialne preteklosti in zdaj ni priznal zločinov leta 1899 v Nigru. Kot piše britanski Guardian, o njih tudi nič ne piše v francoskih šolskih učbenikih.

Neodvisni Niger, ki se je kot večina afriških držav osamosvojil leta 1960, je sicer dolgo časa ohranjal zelo dobre odnose s Francijo, ki je imela v nigrski vladi in generalštabu svoje svetovalce, v Nigru pa več tisoč svojih vojakov. Četrtina urana, ki ga potrebuje več kot 50 francoskih jedrskih elektrarn, prihaja iz te izredno revne države.

A vse se je spremenilo z državnim udarom leta 2023, ko se je Niger pridružil proruskim vojaškim huntam v Maliju, Burkina Fasu, Gvineji in Srednjeafriški republiki. Vse te države so bile nekoč prav tako francoske kolonije in množice so v zadnjih letih grešnega kozla za vse težave, tudi za vse bolj nevarne sahelske džihadiste in medetnične spopade, videle v nekdanjem kolonialnem gospodarju, rešitev pa v opiranju na Putinovo Rusijo in morda še na Kitajsko. Vendar je Francija v zadnjem desetletju v Sahelu večinoma igrala pozitivno​ vlogo, saj je tamkajšnjim državam pomagala v boju proti džihadistom in kriminalnim skupinam, ki jih na tem »afriškem Divjem zahodu« kar mrgoli. Zadnji francoski vojak je Niger zapustil leta 2023. 

Nemčija priznala genocid

Nemčija je leta 2021 priznala genocid v današnji Namibiji v letih 1904–1907, ko so nemški kolonialisti zaradi upora pobili 10.000 pripadnikov plemena Nama in 65.000 pripadnikov plemena Herero. Vsekakor je šlo za še hujše zločine kot nekaj let prej v današnjem Nigru in Nemčija je privolila v to, da bo v naslednjih 30 letih Namibiji za »razvojno pomoč« namenila 1,1 milijarde evrov. V Berlinu pa niso soglašali s tem, da bi šlo za odškodnino, ki jo zaman zahtevajo zlasti v plemenu Herero. Najhujši kolonialni zločini so se najbrž dogajali konec 19. in v začetku 20. stoletja v današnji Demokratični republiki Kongo, kjer je zaradi nasilne vladavine tedanjega belgijskega kralja Leopolda II. umrla desetina prebivalcev ali več kot milijon ljudi. Tudi na tisoče otrok je bilo tedaj žrtev pokolov, posamičnih usmrtitev, lakote, izčrpanosti od suženjskega dela, spalne bolezni in črnih koz. Številne so kolonialisti pohabili.

Priporočamo