Kdo je v tem spopadu vojaško močnejši, je znano. Pa vendar. Spopad ZDA in Izraela z Iranom ni klasična vojna, saj poteka brez kopenskih in tudi brez pravih letalskih in pomorskih spopadov. To je trenutno predvsem vojna zračnega obstreljevanja, Iran pa ima največjo zalogo balističnih raket na Bližnjem vzhodu. Ima tudi brezpilotnike in manevrirne rakete.
Rakete, destabilizacija, zaprtje morskih poti …
Število raket in tudi brezpilotnikov je po mnenju strokovnjakov pomembno zaradi nove vojaške paradigme, ki se je po utrditvi frontnih črt pojavila že v Ukrajini. To je tako imenovana vojna salv ali masovno izstreljevanje orožja za preobremenitev obrambnih sistemov sovražnika, uničenje sposobnosti sovražnika in povzročanje škode brez neposrednih vojaških spopadov. V mislišču Center za strateške in mednarodne študije so septembra lani ocenili, da napadi z velikimi salvami predstavljajo deset odstotkov vseh ruskih zračnih operacij v vojni v Ukrajini, povprečno število izstrelkov v eni salvi pa se je od začetka vojne do lani dvignilo s 100 na 300, prav tako pogostost takšnih napadov.
Španski vojaški analitik in avtor Guillermo Pulido je dejal, da je sedanji spopad Irana ter ZDA in Izraela »popolna vojna salv, ki namesto na tankih in bojnih letalih temelji na raketiranju … Vojne salv so konflikti, ki se ne odločajo z osvajanjem sovražnega ozemlja, temveč z onesposobitvijo velikih količin izstrelkov nasprotnika, ki lahko uničijo tvojo državo,« je povedal za časnik El Pais. »Cilj izraelsko-ameriškega napada je preprečiti, da bi Iran nakopičil tisoče raket, in uničiti vojaške zmogljivosti za njihovo izstreljevanje,« je poudaril, a dodal, da je Iran rakete prav zato skril v podzemna oporišča tudi 500 metrov globoko in jih razpršil po vsej državi. Ta so zdaj prednostna tarča izraelskih in ameriških napadov, skupaj s sistemi protizračne obrambe ter vodilnimi strukturami režima.
Iran v primerjavi z ZDA in Izraelom nima večjih letalskih sil, prav tako za zdaj ni dokazal, da so bila utemeljena njegova pogosta svarila o mogočni mornarici. Ima pa poleg raket drugačne dodatne vzvode vplivanja na dogajanje – z napadi milic v regiji, kot se je zgodilo v Libanonu s Hezbolahom, z zaprtjem Hormuške ožine in napadi, ki povzročajo še večjo regionalno nestabilnost. »Odgovor Irana na napade je šok, ker ni bil usmerjen izključno v Izrael, ampak tudi v druge države v regiji. Preskočil je prvo fazo in takoj napadel tudi ameriška vojaška oporišča v sosednjih državah, s čimer pošilja močan signal, da je pripravljen destabilizirati celotno regijo in da njegovi napadi ne bodo usmerjeni zgolj v Izrael,« je pojasnila Jelena Juvan.
Odmik od prvotnih izjav
Analitik za varnost in obrambo Jesús Manuel Pérez Triana je ocenil, da bo eden ključnih dejavnikov v vojni stopnja tolerance ameriških zaveznikov v regiji pri takšnih napadih. »Udarec za turizem bi bil za nekatere manjše države na tem območju lahko nevzdržen,« je dejal za časnik El Periodico. Te države, kot so Združeni arabski emirati, bi lahko pritiskale na ZDA za končanje napadov, pravi. Juvanova dodaja še en element, ki lahko ključno vpliva na dogajanje. »Število smrtnih žrtev med ameriškimi vojaki. Te so prelomna točka za vsako državo in bi lahko bile tudi za ameriško javnost in administracijo, če bi se povečevale.«
Da se spopad že po nekaj dneh obrača iz prvotne začrtane smeri, je mogoče sklepati po dveh namigih. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je v ponedeljek nenadoma dopuščal možnost pošiljanja ameriških enot v Iran, predsednik Trump pa je oceno o mogočem trajanju napadov razpotegnil z enega na več tednov. Morda so te izjave taktika, da se Iran ne bi zanašal na čakanje, da bodo Izrael in ZDA kmalu prekinili zračne napade in bo vojne takrat konec. Na daljši rok namreč Iranu kljub velikim količinam izstrelkov ne kaže dobro, se strinjajo strokovnjaki. »Iran nima pravih možnosti v primerjavi z Izraelom, ki je tehnološko superioren, sploh pa ne v primerjavi z Izraelom in ZDA skupaj,« je sklenila dr. Jelena Juvan.
