Značilnost zaslišanja Marte Kos je bila, da je kandidatka govorila suvereno, tematiko je dobro poznala. Slaba šestina vprašanj je bila namenjena očitkom o njenem sodelovanju z jugoslovansko tajno službo.
Tri ure in petnajst minut je trajanje zaslišanja slovenske kandidatke za širitveno komisarko opredelil predsedujoči zunanjepolitičnega odbora David McAllister. Bilo je nekaj čez poldne, ko je pred novinarji sporočil, da so zaslišanja pomemben del demokratičnega procesa pri imenovanju komisarjev. Ali bo njegova politična skupina Evropska ljudska stranka podprla kandidaturo Marte Kos, ni hotel povedati. »Sem samo ponižen služabnik. To je stvar odločitve koordinatorjev političnih skupin,« je razlagal McAllister. Slabi dve uri pozneje je bila evalvacija končana in Marta Kos je dobila potrebno dvotretjinsko večino političnih koordinatorjev, s čimer je bila zadnja ovira do njene nove službe preskočena.
Ta skok je terjal odgovore na skoraj štirideset vprašanj evropskih poslancev vseh političnih skupin. Tekoče je govorila v treh jezikih: v slovenskem, angleškem, nemškem in na koncu s sporočili upanja in podpore Ukrajincem tudi v ukrajinščini. Kot je dejala po zaslišanju, želi kot komisarka kandidatke pripeljati do ciljne ravnine na njihovi poti v članstvo v EU. Po tej bo sicer hodila v svojih čevljih. S temi besedami je zavrnila namige iz evropske skrajne desnice, ki so se sicer prvič pojavili v Sloveniji, namreč da je blizu Putinu, ker naj bi bila njena bližnja znanca Milan Kučan in Zoran Janković blizu ruskemu predsedniku.
Vprašanja poslancev so segala od splošnih širitvenih do povsem konkretnih strokovnih, tudi takšnih, ali bi bilo v skladu s priporočili novega širitvenega poročila treba preverjati uresničevanje prespanskega dogovora med Severno Makedonijo in Grčijo ter dogovor o normalizaciji odnosov med Bolgarijo in Severno Makedonijo. Kosova je poznala odgovor, čeprav splošen. Za njo je bilo več tednov intenzivnih priprav, ko je tako kot vsak kandidat za komisarja dobivala pomoč pristojnega generalnega direktorata EU in seveda tudi nacionalnega diplomatskega predstavništva v Bruslju.
Ves čas zaslišanja je delovala suvereno. Tudi ko je dobila po tonu nevljudna vprašanja in so izpraševalci hoteli več vedeti o njenem domnevnem sodelovanju z jugoslovansko obveščevalno službo, se ni pustila zmesti. Kar zadeva točnost vsebinskih odgovorov, ne da bi se spuščali v njihovo oceno, je po naših opažanjih samo enkrat zgrešila, in sicer pri odgovoru o obsegu uporabe kvalificirane večine v pridružitvenem postopku zapiranja in odpiranja poglavij.
Vedno znova so med vsebinskimi vprašanji o podpori Ukrajini, pohitritvi širitvenega procesa in situaciji v Gruziji ter Moldaviji padala vprašanja o njeni preteklosti. Med zaslišanjem so bila v takšni ali drugačni obliki zastavljena kar sedemkrat. Večinoma so jih postavljali poslanci skrajno desnih Patriotov Evrope, s katerimi se spogleduje predsednik SDS Janez Janša, malo manj skrajno desnih Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), po eno vprašanje te tematike pa sta zastavila tudi poslanec politične skupine Kosove Prenovimo Evropo Ilhan Kyuchyuk ter poslanec SDS Milan Zver (EPP), katerega stranka je bila največja izpraševalka o preteklosti Marte Kos že med zaslišanjem v odboru za evropske zadeve slovenskega parlamenta.
Duh Kučana in Jankovića v sobanah parlamenta
Ta vprašanja je začel postavljati Kyuchyuk, ki je slišal podoben odgovor, kot so ga tudi drugi izpraševalci v naslednjih krogih iskanja vohunske preteklosti Marte Kos. »Gre za lažne informacije. Nikoli nisem sodelovala s tajno službo, nikoli nisem bila informatorka,« je dejala in poslancem omenila, da so na seznamih tajne službe tudi trije nekdanji premierji, trije nekdanji predsedniki in še na tisoče drugih državljanov.
Milan Zver (SDS) je uvodoma povedal, da je SDS ne bo podprla pri njeni kandidaturi, ker prihaja iz skrajne levice ter je blizu Milanu Kučanu in Zoranu Jankoviču, oba pa sta blizu ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Zato je Zvera zanimalo, ali bo to ovira pri njenem delu, prav tako je hotel vedeti, ali se bo zavzela, da Srbija pred vstopom v EU odpre beograjske arhive tajne službe. Kosova se je odzvala odločno: »Nisem od nikogar, razen malo od svojega moža. Pišem se Kos, hodim v svojih čevljih. Nisem od Milana Kučana ali kogar koli drugega.« Na vprašanje o odprtju beograjskih arhivov ni odgovorila. Če je Zver od slovenskih poslancev (edini od SDS, ki je lahko postavil vprašanje na odboru) najostreje nastopil proti Kosovi, je bil njen de facto strankarski kolega, evroposlanec Marjan Šarec (Prenovimo Evropo), njen največji branitelj: »Gre za očitke, ki jih je sprožil predsednik največje opozicijske stranke v Sloveniji, ki je bil član komunistične partije.«
Ko je po zaslišanju Kosova ocenjevala razpravo in tudi vprašanja o domnevno sporni preteklosti, je razpravo opisala kot konstruktivno, v vprašanjih o svoji preteklosti pa je videla tudi nekaj dobrega: »Če mi hočejo dati zeleno luč, lahko vprašajo, kar koli želijo. (…) Največ, kar lahko dobim od te izmenjave, je legitimnost,« je dejala v trenutkih, ko se še ni vedelo, ali je bil njen nastop zadosten. Nato so se začele nizati napovedi o podpori iz S&D, Zelenih in Prenovimo Evropo. Ko je še poslanec EPP Matej Tonin razkril, da so se v njihovi poslanski skupini (v kateri je tudi še vedno SDS) dogovorili, da bodo podprli Marto Kos, ker pač ne morejo v primerjavi z drugimi preteklimi in sedanjimi komisarji, ki so bili komunisti, pri Marti Kos uporabiti dvojnih vatlov, je bilo jasno, da bo Kosova dobila potrebno podporo.
Tonin v svoji oceni njenega nastopa, za katerega je menil, da je bil vsebinsko dober, ni več govoril o spornosti njenega domnevnega sodelovanja z jugoslovansko varnostno službo, temveč o komunistični preteklosti in tem, da jo lovi nerazčiščena preteklost. Isto argumentacijo o komunistični preteklosti, le s precej bolj ostrim jezikom, je uporabil madžarski poslanec Patriotov in Orbanovega Fidesza Andras Laszlo. O Kosovi je dejal, da sodi med najslabše komuniste – tiste, ki zatirajo svoje ljudi, nato pa se deklarirajo kot demokrati in spet stopijo v javno življenje. Izrazil je upanje, da ne bo potrjena ali pa bo vsaj zaprosila za drug resor, kjer njena integriteta ne bo tako pomembna. Predsedujoči odbora McAllister je na tej točki posegel v razpravo, rekoč, da to ni slog debate, ki bi ga podpiral evropski parlament.
Kako si predstavlja nadaljnji širitveni proces?
Med vsebinskim delom njene predstavitve je Kosova izpostavljala nujnost širitve, prav tako je skozi svoje odgovore orisala širitvene aktivnosti EU v prihodnjih letih, ob čemer se ni hotela opredeliti o časovnici širitve, čeprav bi želela kandidatke najraje že ob koncu svojega mandata videti med članicami. »Prizadevala si bom, da bodo prihodnje članice pripravljene na pristop. Pristop je maraton, ne pa tek na kratke razdalje. Sprejemamo lahko le tiste članice, ki se bodo zavezale evropskim vrednotam in načelom pravne države,« je poudarila in vztrajala, da bo širitveni proces ostal proces izpolnjevanja pogojev.
Njen glavni cilj bo podpirati države kandidatke pri pristopu k EU ter spodbujati države članice, da opravijo notranje reforme, s katerimi bo EU pripravljena na širitev. Ne želi namreč sprejeti, da bodo morale kandidatke, ki so končale pogajanja, zaradi nepripravljenosti Unije vztrajati v čakalnici EU. Tako kot je že zapisala v pisnih odgovorih poslancem, je tudi ustno odgovorila, da bosta sprava in regionalno sodelovanje bistvena elementa širitvenega procesa na zahodnem Balkanu: »Vključevala se bom v reševanje bilateralnih vprašanj in iskala rešitve. Ta ne smejo postati ovira na poti v EU.« Hkrati namerava potovati po prestolnicah in pripravljati novo komunikacijsko strategijo predstavljanja koristi širitve tako v državah kandidatkah kot v državah članicah, h kateri jo je obvezala predsednica komisije Ursula von der Leyen. Napovedala je tudi podvojitev evropskega financiranja za podporo civilne družbe in medijev v državah kandidatkah.
»Od dneva, ko sem postala kandidatka za komisarko, sem motivirana, polna energije in strastna glede tega, kar lahko dosežemo v širitvenem procesu v naslednjih petih letih,« je poslancem povedala kandidatka in dodala, da morajo vsi skupaj bolje komunicirati koristi širitve EU.
Sporočila za kandidatke
Pogajanja bodo potekala pregledno in vključujoče, je zagotovila in dodala, da nikoli ne bo ogrožala kakovosti pogajalskega procesa zaradi njegove hitrosti. »Ne bom oklevala, ko bom predlagala korektivne ukrepe na podlagi stagnacije in nazadovanja,« je omenila možnost, da kandidatka v primeru negativnih trendov naredi tudi korak nazaj.
Pristopna pogajanja s Črno goro, ki je najdlje v pogajanjih, bi po njeni oceni lahko končali do konca leta 2026, z Albanijo pa do konca leta 2027. Z optimizmom jo navdaja tudi napoved srbskega predsednika Aleksandra Vučića, da je Srbija pripravljena do konca leta 2027 sprejeti reforme za skladnost zakonodaje z evropskim pravnim redom. Tudi Gruziji je denimo poskušala vliti upanje, da si Evropska unija želi sodelovanja z gruzijsko vlado, vendar mora ta poslati prvi jasen signal o svoji evropski zavezanosti s tem, da prekliče sprejete zakone o transparentnosti financiranja nevladnih organizacij ter zakon o družini in vrednotah. Zaradi obeh je EU že pred nedavnimi spornimi volitvami napela mišice z vlado v Tbilisiju.
Odločno se je večkrat izrekla tudi za podporo Ukrajini. »Naša naloga je, da smo najmočnejši možni partner ukrajinskega naroda. Podpirati Ukrajino in se upirati ruski agresiji je zame največja prednostna naloga,« je poudarila in dodala, da se s pomočjo Ukrajini brani vso evropsko celino, svetovni red in multilateralizem.
