Vteh dneh se iz vseh delov Srbije vijejo kolone študentov proti Novemu Sadu, kjer bo v soboto, leto dni po zrušenju nadstreška na novosadski železniški postaji, ko je življenje izgubilo 16 ljudi, množično komemorativno zborovanje. V torek zvečer je v Beogradu množica ljudi z velikim navdušenjem, ognjemetom, baklami, rdečo preprogo in vzkliki »Živel Novi Pazar!« pozdravila študente iz Sandžaka, islamskega juga Srbije, ki so prehodili 400 kilometrov. V domovih Beograjčanov so prenočili in v sredo skupaj z več tisoč beograjskimi študenti nadaljevali pot proti Novemu Sadu, tako da jim je ostalo še 100 kilometrov.
Predsednik vladajoče Srbske napredne stranke Miloš Vučević je v ponedeljek za TV Prva izjavil, da je od študentskega gibanja in ne od srbskih oblasti odvisno, ali bo prvega novembra izbruhnilo nasilje. Vučević, ki velja za desno roko predsednika in dejanskega vladarja Srbije Aleksandra Vučića, je še dejal: »Če bo kdo napadal ljudi ali tujo lastnino, se bo država odzvala.«
V resnici so predvsem Vučićevi privrženci tisti, ki izvajajo nasilje nad protestniki študenti. Pred nekaj dnevi je na primer v vasi pri Pančevu »lokalni kriminalec«, kot so ga označili študentje, podrl njihovo stojnico s propagandnimi letaki in napadel prisotne mlade protestnike. Sam Vučević pa je konec januarja odstopil s premierskega položaja, potem ko je nekaj članov vladne SNS v Novem Sadu fizično obračunalo s štirimi študenti protestniki, pri čemer so študentki huje poškodovali čeljust.
Dve fazi študentskega gibanja
Študentski protesti proti korupciji in Vučićevim avtokratskim težnjam torej potekajo že eno leto. Začeli so se s tihimi komemoracijami, konec novembra pa so študentje zasedli 80 fakultet in začeli blokirati ceste. Do marca so se z množičnimi zborovanji razširili v več kot 400 krajev po Srbiji. Po mnenju Bojana Klačarja, izvršnega direktorja beograjskega Centra za svobodne volitve in demokracijo (CESID), gre za heterogeno, kolektivno gibanje, ki nima voditeljev, in za upor generacije, rojene med letoma 1995 in 2010.
Do aprila so se študentje omejili na zahtevo po transparentni in neodvisni preiskavi novosadske nesreče ter objavi dokumentov v zvezi z obnovo železniške postaje, saj naj bi šlo pri tem za korupcijo. Po Klačarju tako lahko govorimo o dveh fazah dosedanjega študentskega gibanja. »Prva je trajala do aprila 2025 in to fazo so zaznamovali solidarnost, empatija, množičnost, vključevanje številnih drugih družbenih akterjev, tudi šol, vodstev fakultet, kmetov, odvetnikov, malih podjetnikov, ni pa bilo radikalizacije in politične artikulacije.« V drugi fazi je študentsko gibanje postalo politični akter s »superzahtevo« po predčasnih volitvah, z manj množičnimi zborovanji, a s pogostejšimi blokadami cest in drugih javnih mest, z aktiviranjem drugih ljudi prek zborov državljanov, ki so začeli zasedati po občinah.
O tem, kdaj bi lahko Vučić, ki ima v skupščini podporo absolutne večine, razpisal predčasne parlamentarne volitve, je Vučević v ponedeljek povedal: »Očitno nas leta 2026 čakajo predčasne volitve. Ali bodo spomladi ali pozno jeseni, tega ne morem reči, ker to ni odvisno od mene.« Redne bi bile konec leta 2027. Vučević pa je dopustil možnost, da bodo prihodnje leto hkrati tudi predsedniške volitve, redne bi bile spomladi 2027.
Protesti slabijo
Po Klačarju je pri protestih, ki očitno ne morejo prisiliti oblasti k izrednim volitvam, opaziti utrujenost in vse manj energije, ker trajajo že tako dolgo in glavne zahteve niso izpolnjene. »Protesti so zdaj manj množični tudi zato, ker so se študentje vrnili na predavanja in izpite,« pravi Klačar, ki sicer v soboto pričakuje v Novem Sadu veliko množico. Morda bo tudi zima bolj dinamična, kot je bil začetek jeseni. »A gibanje se bo težko vrnilo v prve mesece leta 2025. Prihodnost protestov je odvisna tudi od obnašanja oblasti. Če bo oblast ostala mirna in ne bo silovitih reakcij na proteste, bo to zmanjšalo možnost dodatnih zaostritev in napetosti.«
Klačar sicer meni, da so protesti prinesli številne pomembne spremembe. Povečala se je odgovornost političnih akterjev, večja pozornost se namenja korupciji, ki ostaja eden glavnih problemov Srbije.
Študentsko gibanje je postalo drugi največji politični akter, zmanjšala pa se je moč opozicijskih parlamentarnih strank. Mladi, ki so bili pred protesti pasivni, so se mobilizirali in zdaj jih močno zanima politika. Protesti pa so poglobili polarizacijo v družbi. »Zaupanje med političnimi nasprotniki je na zgodovinskem minimumu in možnosti za izhod iz krize so zelo majhne.« Klačar omenja tudi negativne posledice v gospodarstvu in šolstvu.
EU je previdna
»Protesti so prav tako internacionalizirali razmere v Srbiji. Evropske institucije bolj spremljajo dogajanje v Srbiji. Vladi in vladajoči stranki so namenile več kritik,« dodaja naš sogovornik. Prejšnji teden je evropski parlament v resoluciji obsodil državno represijo v Srbiji in zahteval transparentno in neodvisno preiskavo novosadske tragedije 1. novembra 2024 ter ustanovitev misije EU za ugotavljanje dejstev. »Zdi se, da je EU bolj kot pred nekaj meseci vključena v srbsko politično krizo. Tako bo morala oblast ravnati veliko bolj konstruktivno na poti v EU in ne bo mogla več odlašati z izpolnjevanjem prevzetih obvez,« pravi Klačar. A to ne pomeni, da se bo EU brez zadržkov vključila v dogajanje v Srbiji in postala akter njenih političnih procesov. Srbija pa vsekakor ostaja pomembna država zahodnega Balkana. Vpliva na številne procese v regiji, ki je EU noče dodatno destabilizirati. EU je previdna tudi zato, ker je študentsko gibanje heterogeno in ni jasno, kakšna je njegova politična usmeritev.
Vendar Klačar tudi zavrača očitke nekaterih komentatorjev, da je nacionalizem okužil srbski študentski upor. »Seveda gibanje vključuje tudi nacionalno simboliko, a nacionalizem ni njegova glavna značilnost. Ni sporno, da so v gibanju tudi ljudje z nacionalnimi čustvi, prav tako ne moremo zanikati, da so med protestniki nekateri prorusko usmerjeni, a napačno bi bilo reči, da gre za nacionalistično gibanje.«
