Po doseženem dogovoru o končanju vojne v Iranu in ameriški napovedi začasnega umika sankcij proti Iranu – predvsem njihovi naftni industriji – so se mednarodni trgi odzvali pozitivno in z olajšanjem. Nafta vrste brent, s katero so na vrhuncu geopolitičnih napetosti trgovali po okoli 93 ameriških dolarjev za sod, je do torka padla na 75 dolarjev za sod. Olajšanje temelji tudi na vzpostavljeni komunikacijski povezavi med ZDA in Iranom, s katero naj bi pomagali zagotoviti varen prehod trgovskih ladij skozi Hormuško ožino.
Spremljanje tamkajšnjega ladijskega prometa v zadnjih dneh kaže, da vse več ladij – tudi iranskih – prečka ožino. Čeprav se promet še niti približno ni približal okoli 140 ladjam dnevno pred vojno, je vzpostavljanje vnovične proste plovbe, za zdaj brez zaračunanih iranskih pristojbin, ohrabrujoči kazalnik za gospodarstvo.
»Mirovni sporazum na Bližnjem vzhodu je dobrodošel, vendar so razmere še vedno nestabilne, obstaja pa nevarnost nazadovanja ali morebitne ponovne zaostritve razmer,« opozarja predsednica Evropske centralne banke (ECB) Christine Lagarde. Cene nafte se ta čas gibljejo še okoli deset dolarjev za sodček nad ceno pred izbruhom vojne. Številne države so iz krize že povlekle nauke in napovedale načrte za gradnjo strateških naftnih in plinskih rezerv (Avstralija, Indija, Pakistan, Singapur).
S tem se ne zanašajo na to, da bi ob morebitni naslednji krizi na enak način kot zdaj posredovala Mednarodna agencija za energijo (IEA), ki je sprostila del strateških rezerv, šestič v svoji zgodovini. Kako pomembne so takšne rezerve, ugotavljajo tudi v energetsko izvoznih podjetjih v Zalivu. Ta namreč že iščejo nove rešitve za primer novih kriz. Vzpostaviti želijo dodatne skladiščne zmogljivosti zunaj regije, savdskoarabsko podjetje Saudi Aramco denimo na več celinah.
Cene energentov se umirjajo
Adrien Billet, analitik pri mednarodni kreditni zavarovalnici Coface, ocenjuje, da je bil dobavni šok med ameriško-iransko vojno večji kot pri drugih konfliktih doslej. Niso pa se uresničile napovedi, da se bo nafta povzpela do 150 ali celo 200 dolarjev na sod, tudi zaradi tega, ker so bili razpoložljivi drugi viri. Po napovedih zavarovalnice Coface se utegne letos cena nafte najverjetneje gibati med 75 in 90 dolarji. Cene bi sicer lahko padle tudi v območje od 60 do 75 dolarjev ob hitri normalizaciji tokov skozi Hormuško ožino in večji ponudbi energentov iz ZDA, Brazilije, Gvajane in Venezuele. Mogoč pa je tudi negativni scenarij rasti cen nafte nad 90 dolarjev, če bi pogajanja propadla.
S povečanim prometom skozi Hormuško ožino – prihodnje upravljanje ožine še naprej ostaja predmet pogajanj, ob čemer Iran vztraja, da se ne bo mogoče vrniti na režim izpred vojne – se pričakuje povečanje ponudbe nafte in zemeljskega plina na trgu in s tem padec cen, čeprav morda ne na predvojno raven. Deeskalacija v Perzijskem zalivu je na trg prinesla prepričanje, da je zdaj spet manj tvegana dobava LNG iz Katarja, ki svet oskrbuje s petino porabe, od tam pa tudi Evropska unija dobiva manjši del zemeljskega plina. Vendar bo zaradi nekaj tednov ali mesecev trajajoče normalizacije proizvodnje v katarskem kompleksu Ras Laffan, ki ga je z droni napadel Iran, še motena dobava na svetovnih trgih. Zaradi izgubljenih priložnosti trgovanja pa se v več zalivskih državah letos obeta recesija: v Kuvajtu naj bi bila desetodstotna, v Katarju devetodstotna, v Bahrajnu pa štiriodstotna.
Še več negotovosti za Evropo
Glavna posledica vojne v Evropi je bil skok cen energije. Inflacija v evroobmočju se je na letni ravni povzpela na 3,2 odstotka (aprila je še znašala 3,0 odstotne točke). Energetska inflacija je presegla 10 odstotkov. Kljub temu v ECB pričakujejo, da se bo dolgoročno inflacija gibala pri ciljnih dveh odstotkih, kar je njen cilj. Glavni vir inflacije je energija, centralna banka pa ne more neposredno znižati cen nafte ali plina, lahko pa prepreči, da bi se višji stroški trajno prelili v plače in širšo inflacijo.
Bodo pa evropski potrošniki z zamikom občutili še en del perzijske krize v naslednjih mesecih. Po zvišanju cen energije se namreč pričakuje še dodatno zvišanje cen hrane, a šele v letu 2027. Do tega bo prišlo zaradi povišanih cen gnojil, proizvodnih stroškov in prevalitve stroškov na potrošnike.
Kot napovedujejo v Evropski centralni banki, bi se utegnila letošnja rast BDP v evroobmočju stabilizirati pri 0,8 odstotka, prihodnje leto pa bi BDP utegnil zrasti do 1,2 odstotka, leta 2028 pa za 1,5 odstotka BDP.
Pri zavarovalnici Coface so glede gospodarske rasti v EU v prihodnjem letu sicer močno skeptični, saj obstaja veliko neznank. Leta 2027 bi po njihovih napovedih znašala en odstotek, v ZDA pa blizu dveh odstotkov. Največjo rast v Evropi napovedujejo Nemčiji, 0,9-odstotno, in sicer zaradi 500 milijard evrov napovedanih investicij v dvanajstih letih in še 25 milijard evrov za obrambne zadeve na leto.