Izrael in Libanon sta včeraj podpisala dogovor o poteku morske meje med državama, kar bo obema omogočilo začetek črpanja zemeljskega plina na tamkajšnjem akvatoriju. Izraelski premier Jair Lapid doseženi dogovor s pomočjo ameriškega posredovanja poskuša pred bližajočimi se parlamentarnimi volitvami unovčiti kot veliko politično zmago. Čeprav sta obe državi še vedno v vojnem stanju, je Lapid poskušal dogovor predstaviti kot libanonsko priznanje Izraela. »Ne zgodi se vsak dan, da sovražna država prizna Izrael,« je bil zadovoljen Lapid.
Toda vprašanje je, ali mu bo ta diplomatski uspeh delimitacije na volitvah 1. novembra kaj bistveno koristil. Kot velik preboj je dogovor označil ameriški predsednik Joe Biden. Vanj pa je slednjič privolila tudi šiitska libanonska milica Hezbolah, saj je država pred finančnim kolapsom, prihodki iz črpanja zemeljskega plina pa bi ji utegnili močno izboljšati javne finance.
Čeprav glavni politični nasprotnik Lapida Benjamin Netanjahu napoveduje, da bo sporazum preklical, če se vrne na oblast, se vendarle pričakuje, da bo ta prestal politični zob časa, če pride do zamenjave oblasti v Izraelu. Možnosti za vrnitev Netanjahuja, ki ga bremenijo sojenja zaradi očitkov korupcije, obstajajo, toda povsem verjetno je tudi, da se bo Izrael v volilni noči 1. novembra ponovno znašel v enakem političnem pat položaju kot po zadnjih štirih volitvah.
Draginja glavna predvolilna tema
Čeprav je dogovor z Libanonom prvi veliki premik izraelske diplomacije po Abrahamovih sporazumih Trumpove administracije, s katerimi je Izrael leta 2020 vzpostavil diplomatske odnose z Bahrajnom in Združenimi arabskimi emirati, ta v izraelski volilni kampanji doslej ni imel velike teže. Izraelske volilce namreč po raziskavi Izraelskega demokratičnega inštituta najbolj skrbijo visoke cene življenjskih potrebščin, ki jih podpihuje visoka inflacija (ta naj bi letos na letni ravni znašala 4,6 odstotka). Šele nato so za izraelske volilce pomembna vprašanja varnosti.
Tokratna volilna kampanja se tako giblje predvsem okoli ekonomskih vprašanj, oba politična bloka – tako levosredinski premierja Lapida kot desno-verski blok strank pod vodstvom nekdanjega premierja Benjamina Netanjahuja – pa obljubljata obsežne ukrepe za zajezitev cenovne draginje. Kakšne ukrepe bo naslednja vlada sposobna sprejeti, pa ostaja vprašljivo. Kajti dolgoročno načrtovanje državne porabe je v preteklih treh letih, ko je parlamentu uspelo sprejeti zgolj en državni proračun, postalo vse težje. Delno je to posledica politične blokovske razdeljenosti, pa tudi nenehnih volilnih ciklov, v katerih se je v zadnjih štirih letih vedno znova znašla država prav zaradi nezmožnosti enega od blokov, da oblikuje dolgoročno stabilno vladno koalicijo.
Se obeta še en viseči parlament?
Tudi po prihajajočih petih volitvah v zadnjih štirih letih za zdaj kaže, da ne bo kaj drugače. Javnomnenjske raziskave namreč nobenemu od političnih blokov ne napovedujejo absolutne večine v parlamentu. Najbolje tokrat kaže opozicijskemu desno-verskemu bloku političnih strank, v katerem je najmočnejša stranka Netanjahujev Likud. Dobili naj bi 31 od 120 poslanskih sedežev, celoten desno-verski politični blok strank pa 60 poslanskih mest, torej enega premalo, da bi lahko sestavili vlado. Tri mesta manj javnomnenjske raziskave napoveduje levosredinskemu političnemu bloku, v katerem je najmočnejša stranka Ješ Atid premierja Lapida. Dobili naj bi 27 poslanskih mest, kar je deset poslanskih mest več kot na volitvah leta 2021.
Tokratne volitve so tako predvsem referendum o vrnitvi Benjamina Netanjahuja, ki v teh dneh s prečesavanjem države z volilnim avtobusom poskuša prepričati volilce, da ga podprejo in mu dajo priložnost zajeziti visoke nepremičninske cene in siceršnjo draginjo v državi. Ali bo res dobil priložnost, da se spet vrne na oblast, ni odvisno le od rezultata Likuda in drugih strank v desničarskem bloku, temveč tudi od rezultata levosredinskega bloka. Lapid trepeta, da se bosta tudi levi stranki laburistov in Mereca uvrstili čez parlamentarni prag, prav tako pa je odvisen tudi od volilne udeležbe arabskih državljanov, ki pogosto ne izkoristijo volilne pravice. Podobne težave z negotovo volilno udeležbo Likudovih volilcev ima tudi Netanjahu.
