Rezultati glasovanja o vloženih nezaupnicah proti predsednici Ursuli von der Leyen so bili v evropskem parlamentu precej jasni. Nezaupnico Levice je podprlo 133 poslancev, 383 pa glasovalo proti. Za nezaupnico Patriotov je glasovalo 179 poslancev, 378 pa je ni podprlo.
Rezultati teh nezaupnic so sicer približno na isti ravni z rezultati julijske nezaupnice, ko je očitkom skrajne desnice o netransparentnem dogovorjanju von der Leynove glede koronacepiv prikimalo 175 poslancev, 360 pa jih je bilo proti.
Kakšni so bili očitki?
Evropska levica v svoji nezaupnici očitala, da trgovinski sporazum med EU in ZDA škodi evropskim interesom, kritizirali so izvzetje nacionalnih parlamentov iz odločanja o sporazumu med EU in Mercosurjem, prav tako pa so se obregnili ob neaktivnost komisije za končanje vojne v Gazi in opustitev ključnih elementov evropskega zelenega dogovora. Zgolj v kritiki trgovinske politike se je nezaupnica Evropske levice do določene mere prekrivala z nezaupnico Patriotov. Ti so sicer von der Leynovi očitali zgrešene zelene politike, neustrezne rešitve za nezakonite migracije ter vodenje cenzure in spodkopavanja demokratičnih vrednot in načel v EU.
Von der Leynova je med ponedeljkovo razpravo o nezaupnicah v precej splošnem odzivu nanje pozvala k enotnosti, ki jo EU potrebuje spričo negotovih razmer v svetu, predvsem ruske agresije na Ukrajino. Izrazila je razumevanje za skrbi nekaterih evroposlancev v povezavi s temami, ki jih omenjata predloga nezaupnice, pa tudi z drugimi vprašanji.
Taktična uporaba instrumenta nezaupnice
Skrajna levica in desnica sta vložili nezaupnici iz vsebinsko podobnih, a iz strateško in taktično različnih vzgibov, razlaga dr. Sabina Lange, direktorica mislišča Evropa misli in izredna profesorica mednarodnih odnosov na FDV. Po njeni oceni je skrajna desnica oceni želela ošibiti komisijo in EU, hkrati pa je spremenila retoriko iz nacionalno suverenistične v populistično, kjer izpostavlja skrb za državljane in ne suverenost držav. Skrajna levica pa je po mnenju Langove vsebinsko tudi kritizirala komisijo za neuspehe in konkretne usmeritve, ki vplivajo na razdelitev in prerazporeditev denarja.
»Pričakovanje glede izgube delovnih mest v povezavi s trgovskimi sporazumi je sicer tradicionalno ideološko ukoreninjena v levici. Ker je bilo jasno, da podpore za izglasovanje nezaupnice ne bodo uspeli zbrati, gre za taktično uporabo instrumenta nezaupnice za izraz nezadovoljstva. To je skupno obema poloma oziroma značilno za politične sile, ki ne morejo računati na večino pri odločanju, imajo pa zadostno večino za postavitev nečesa, v tem primeru nezaupnice, na dnevni red,« meni naša sogovornica.
Čemu je več nezaupnic kot nekdaj?
Kot še razlaga Langejeva, so nezaupnice na evropskem političnem parketu zelo redke. Od leta 1972 jih je bilo 15, pred zdajšnjimi pa sta bili zadnji vloženi od britanskega poslanca Nigela Faragea leta 2015. Da jih je bilo doslej malo, pojasnjuje z deset odstotnim pragom poslancev, ki se morajo strinjati z uvrstitvijo nezaupnic na dnevni red in visokim pragom za njihov uspeh – dvema tretjinama vseh poslancev. Ker so leve in desne sredinske skupine v parlamentu imele udobno večino, je bilo takšen prag težko doseči.
Osrednji razlog, da je več nezaupnic danes, po oceni Langejeve tiči tako v spremenjenih političnih razmerij v evropskem parlamentu in tudi manjši enotnosti znotraj samih političnih skupin. Prav zaradi te razdrobljenosti znotraj političnih skupin se pojavlja tudi več razlogov za nezaupnico, da bi se v njih najde več poslancev iz različnih delov Evrope. »Politične skupine, ki ne spadajo v osrednji steber tradicionalnih političnih skupin, imajo zadostno število, da lahko postavijo nezaupnico na dnevni red. Prav tako je osrednja koalicija skupin, ki podpirajo komisijo na krhkejših temeljih, kot bi si kolegij komisarjev to želel, nad takimi nezaupnicami ni mogoče kar tako zamahniti z roko. Predsednica komisije se mora posledično boriti za podporo tudi znotraj svojih vrst oziroma vrst koalicije, ki jo je podprla ob izvolitvi,« razlaga sogovornica.
Dodaja, da cilj nezaupnice pogosto ni zrušiti komisije, temveč pokazati, da je možno drugačno vladanje, zaradi česar tudi neizglasovana nezaupnica ni neuspeh. Langejeva pričakuje v bodoče še več nezaupnic. Po njeni oceni bo še naprej pomembno, kako se bo von der Leynova v teh nezaupnicah znašla v odnosu do političnih skupin na sredini političnega prostora, kjer bo morala poskrbeti, da ne pride do razpada koalicije in pridružitve h glasovanju vlagateljev.
