V Afriki, Indoneziji in Avstraliji naj bi povzročil suše, v Južni in Severni Ameriki pa poplave. Postavlja se vprašanje, ali se ne bodo zaradi vseh teh naravnih katastrof samo še povečale napetosti med državami, tako da bo mednarodno sodelovanje v boju proti podnebnim spremembam še težje kot doslej.
COP31 vodita veliki porabnici premoga
Prvič bosta podnebni konferenci predsedovali dve državi. Turčija bo uradno vodila konferenco, Avstralija pa pogajanja. Turčija nastopa kot most med severom in jugom, Avstralija pa kot glasnik pacifiških otokov in otočkov, ki jih dvig morske gladine najbolj ogroža. Obe sta se doslej izogibali zmanjšanju svoje velike porabe fosilnih energentov, ki največ prispevajo k segrevanju ozračja. Vendar namerava Turčija, ki kar 34 odstotkov elektrike proizvede s premogom, do leta 2040 za štirikrat povečati kapaciteto vetrnih in sončnih elektrarn. Avstralija, ki je ena največjih izvoznic premoga, pa ima tudi največ izpustov na prebivalca. Leta 2022 je premier postal laburist Anthony Albanese, ki je državo preusmeril v obnovljive vire energije. A še vedno dovoljuje nove projekte kopanja premoga in črpanja nafte.
V letošnji veliki energetski krizi zaradi vojne z Iranom se je pokazalo, da je večina držav preveč odvisnih od uvoza nafte in zemeljskega plina. Torej gre pri energetski tranziciji, ki je glavni del boja proti segrevanju ozračja, tudi za vprašanje energetske suverenosti in oskrbe. »Energetska varnost in podnebna varnost nista nasprotnici. Prevelika odvisnost od uvoženih fosilnih goriv pomeni hkrati geopolitično, gospodarsko in podnebno tveganje,« pravi Kajfež-Bogatajeva.
V Ankari in Canberri si prizadevajo, da bi bil eden od ciljev COP31, da bi elektrika do leta 2035 predstavljala 35 odstotkov vse porabe energije (trenutno jo 23 odstotkov). Evropske države se zavzemajo za to, da bi šlo pri tem za čisto elektriko. Še vedno namreč največ elektrike proizvedejo termoelektrarne s premogom in plinom. EU uradno obravnava tudi jedrsko energijo kot zeleno, a s tem se več njenih članic ne strinja.
Kako je s financiranjem revnih držav?
Teme COP31 bodo še odpadki, oceani in morja, prehranska varnost, podnebno odporna mesta, zelena industrializacija, zaščita rastlinskih in živalskih vrst, preprečevanje izsuševanja in degradacije tal …
Ena najbolj problematičnih tem je financiranje revnih držav, ki so žrtev podnebnih sprememb, čeprav jih večinoma niso povzročile. Kot pravi Lučka Kajfež Bogataj, so bogate države doslej v državah v razvoju namenile veliko denarja za sončne elektrarne in čistejši promet, nekaj tudi za protipoplavno infrastrukturo in namakanje, zelo malo pa za uničene domove, izgubljena kmetijska zemljišča, infrastrukturo in kulturno dediščino.
COP31 bi lahko tudi poudaril pomen in vrednost znanosti. Na tak način bi tudi odgovoril na krizo v medvladnem odboru za podnebne spremembe, ki je organ ZN, katerega naloga je sinteza znanstvenih ugotovitev o podnebnih spremembah in njihovih posledicah ter o možnostih za boj proti njim. Odbor ima težave pri pisanju poročila, za katerega morajo dati soglasje vse države. Predvsem se proizvajalke nafte ne strinjajo z mnenjem strokovnjakov iz odbora, kje so možnosti za zmanjšanje izpustov. Tako da poročila najbrž ne bodo končali prihodnje leto, kot so načrtovali. Mednarodna podnebna pogajanja tako ne bodo imela uradne in posodobljene znanstvene podlage, kar bo upočasnilo zeleni prehod.