Pandemija virusa HIV je v Zimbabveju že dolgo velik javnozdravstveni problem. Gre za eno od držav z največjim številom evidentiranih primerov v podsaharski Afriki. Z virusom živi več kot 1,3 milijona prebivalcev, od tega 750.000 žensk, 480.000 moških in 72.000 otrok. Virus naj bi bil v državi prisoten že več kot štirideset let, zaradi njega umre več kot 20.000 ljudi na leto. V zadnjih letih so državne oblasti začele izvajati programe in ciljne strategije za preprečevanje okužb ter zdravljenje bolezni. Podatki kažejo, da se vedno več obolelih bolezni zaveda in zanjo prejema ustrezno zdravljenje, število obolelih pa zlagoma upada. Kljub temu sta še vedno velik problem stigmatizacija obolelih in pomanjkanje ustrezne psihološke pomoči.
Svetovna zdravstvena organizacija je prepričana, da je regulativna odobritev ključni korak pri obvladovanju pandemije. Dejali so tudi, da bodo Zimbabve podprli pri »načrtovanju in razvoju programov, da bi se zdravilo uporabljalo varno in učinkovito«. Julijsko zdravstveno poročilo namreč ugotavlja, da je bilo zdravilo CAB-LA »zelo učinkovito pri zmanjševanju tveganja za okužbo z virusom HIV pri istospolno usmerjenih«.
Kljub temu da poročila organizacij, kot sta Združeni program ZN za HIV in aids ter Svetovna zdravstvena organizacija, kažejo upadanje razširjenosti virusa v splošni populaciji, nevarnost okužbe za nekatere demografske skupine še vedno ostaja velika. Dejavniki, povezani z največjim tveganjem za okužbo, so številni spolni partnerji, plačane spolne storitve in prisotnost drugih spolno prenosljivih bolezni. Podatki kažejo, da največ možnosti za prenos virusa še vedno prinaša nezaščiten spolni odnos med heteroseksualnima spolnima partnerjema.
Presežene zmogljivosti zdravstvenega sistema
Javni zdravstveni sistem v Zimbabveju se že dolga leta spopada z nezmožnostjo zagotavljanja osnovnih zdravstvenih potreb. Največjega ponudnika zdravstvenih storitev dopolnjujejo misijonske bolnišnice in zdravstveno varstvo, ki ga omogočajo nekatere nevladne organizacije. Zato ni presenetljivo, da so tri najpogostejše bolezni s smrtnim izidom hkrati tudi tiste, ki jih je mogoče preprečiti: malarija, tuberkuloza in aids. Te bolezni prispevajo k visoki ravni umrljivosti mater in otrok.
K visoki smrtnosti zaradi bolezni, ki jih je mogoče preprečiti, sta v zadnjem desetletju pripomogla tudi gospodarsko nazadovanje in politična nestabilnost, kar je privedlo do zmanjšanja proračunov zdravstvenega varstva in povzročilo velike težave na mnogih področjih, ob tem pa so najbolj trpeli najrevnejši v državi.
Javni zdravstveni sistem se med drugim spopada s pomanjkanjem usposobljenih strokovnjakov in zdravstvenega osebja, nezadostno ali oslabljeno infrastrukturo, slabo opremo bolnišnic in hudim pomanjkanjem osnovnih zdravil. Prav tako razmere zaostrujejo humanitarne krize, kot so epidemija ošpic in izbruhi kolere ter globalna pandemija koronavirusa.
Ženske, otroci, spolni delavci in pripadniki LGBTQ+ med najranljivejšimi
V nevarnost pa pripadnike ranljivih družbenih skupin ne spravljajo zgolj propadajoči zdravstveni sistem in nalezljive bolezni. Ženske, okužene z virusom HIV ali obolele za aidsom, se pri iskanju pomoči pogosto znajdejo pred ovirami, ki jim preprečujejo dostop do zdravstvenih storitev, hkrati pa so tarča stigmatizacije in diskriminatornega ravnanja že v domačem okolju. Otroci se z virusom lahko okužijo prek matere.
Podobno doživljajo osebe, ki se preživljajo s ponujanjem spolnih storitev. Vsakodnevno so tarča nadlegovanja in diskriminatornih ravnanj, kar jim onemogoča dostop do zdravljenja. Večina obolelih se po diagnozi ne zdravi.
Pripadniki LGBTQ+, še posebno homoseksualni moški, pa pomoči ne poiščejo zaradi zakonskih omejitev. Spolni odnosi med moškimi so namreč v Zimbabveju nezakoniti. Vlada zato ne priznava gejevske skupnosti kot ključne za preprečevanje širjenja virusa, niti je ne zanima statistika, saj podatkov o številu okužb v gejevski populaciji ne spremlja.
