Za Sirce doma in razkropljene po svetu je bil včeraj dan praznovanja in nepopisnega veselja. Po 24 letih vladanja Bašarja Al Asada, 51 letih vladanja dinastije Asad in 61-letni vladavini stranke Baas se je po strmoglavljenju samodržčevega režima za Sirijo začelo novo obdobje. Tik preden se je včeraj zdanilo, se je na Bližnjem vzhodu končala ena od desetletnih epopej tiranije. Ponovno vstajenje sirskega naroda je prineslo veliko negotovosti za nekdanjo vladajočo alavitsko manjšino, hkrati pa veliko olajšanja za sunite, kristjane, druze in Kurde.
Najmočnejša uporniška skupina islamistov Hajat Tahrir al Šam, ki je v zadnjih desetih dneh vodila upor proti Al Asadovim silam, v sodelovanju z nekdanjim premierjem Mohamedom Al Džalilijem načrtuje prenos oblasti. V prestolnico je že prispel voditelj skupine Hajat Tahrir al Šam Abu Mohamed Al Golani, ki je čez noč postal najvplivnejši politik v državi. Al Golani je izdal prve ukaze za prebivalstvo, katerih cilj je očitno preprečiti vsesplošni kaos in zagotoviti relativno organiziran prevzem oblasti. Sircem je prepovedano približevanje državnim ustanovam, od poznega popoldneva do zgodnjega jutra pa v Damasku velja policijska ura.
Al Asad pobral šila in kopita
Sirski predsednik Bašar Al Asad je v noči, ko je padel Damask, z letalom zapustil prestolnico. Zatočišče je z družino našel v Moskvi, kjer mu je Rusija odobrila azil, očitno tudi v dogovoru z uporniškimi skupinami, ki naj bi Kremlju zagotovile varnost treh ruskih oporišč v Siriji. Pred bližajočo se brezizhodnostjo naj bi se oblasti poskušal okleniti tudi s ponudbo Američanom v zadnjem hipu: preprečiti je hotel tihotapljenje orožja Hezbolahu v Libanon, če ga bodo ohranili na oblasti. Bilo je zaman, preostal mu je zgolj azil v Moskvi.
Hitrejši od diplomacije so bili dogodki na terenu. Po padcu južne province Dera so se uporniki pred Damaskom znašli najprej na njegovem južnem delu. Če nekaj ur so ključe države zahtevali še na severni vpadnici v mesto, potem ko so skorajda brez bojev zavzeli tretje največje mesto Homs na poti do Al Asadove predsedniške palače. Domnevno močan obrambni obroč sirske vojske okoli prestolnice se je sesul kot hiša iz kart. Dezertacije, predaje upornikom in le redki spopadi so zaznamovali hitro uporniško zavzetje prestolnice in razglasitev padca režima.
Ljudje so se prebudili v novo jutro. Damaščani so se med slavjem znesli nad Al Asadovo rezidenco, ki so jo razdejali in oropali. V iransko in italijansko veleposlaništvo so vstopili uporniki in pregnali tamkajšnje osebje. To je bilo le nekaj manjših incidentov, načeloma je varnostna situacija v prestolnici ostala stabilna. Še v noči na nedeljo so uporniki osvobodili zapornike iz zloglasnega zapora Sednaja, kjer je režim mučil in verjetno ubil tudi na tisoče političnih zapornikov. Podzemnih celic, kjer bi utegnili biti tudi zaporniki, jim še ni uspelo odpreti.
V zakulisju se je medtem pripravljala politična tranzicija in vzpostavitev nove začasne izvršne oblasti. »Ni več poti nazaj,« je po televiziji sporočal vodja HTS Abu Mohamed Al Golani. Povedal je, da se je boj za strmoglavljenje Al Asada premaknil v fazo boja za zgraditev države. Pozno popoldne je Al Golani zmagoslavno prispel pred osrednjo mošejo Umajad, biser Damaska in eno najpomembnejših mošej v islamskem svetu. »Koliko ljudi po svetu je bilo razseljenih? Koliko ljudi je živelo v šotorih? Koliko jih je utonilo v morju?« je Al Golani spominjal na sirsko begunsko krizo. »Po tej veliki zmagi se v vsej regiji piše nova zgodovina, bratje moji,« je sklenil. Ni si delal utvar, da bo pot za zgraditev nove Sirije lahka. Da bo država postala »svetilnik za islamski narod«, bo po njegovi oceni potrebno trdo delo. Za sodelovanje vseh skupin pri oblikovanju na pravičnosti in enakosti temelječe države ter pisanju nove ustave se je že zavzel vodja druzov šejk Hikmat Al Hidrži.
Projiciranje regionalne premoči
Zgodovinski dan je državo skupaj z njenimi sosedami pahnil med zmagoslavje in strahove. Ne le da je bila negotovost, kaj bodo prinesli novi oblastniki, velika predvsem pri alavitski skupnosti (ta je najgosteje naseljena ob sredozemskih obalah Sirije). Prav tako so se o namenih HTS spraševali tudi v Izraelu, kjer so na mejah okupirane Golanske planote za sosedo dobivali državo, ki jo bodo potencialno vodili islamisti.
V izraelski vojski so ugotavljali, da os upora Teheran–Damask–Bejrut ne obstaja več. Ob zgodovinskih priložnostih tega dejstva so izpostavljali predvsem velike nevarnosti, saj so po njihovi oceni novi sirski vladarji nepredvidljivi džihadisti. »To seveda ustvarja nove, zelo pomembne priložnosti za državo Izrael. Vendar tudi ni brez tveganj,« je ponavljal premier Benjamin Netanjahu. Ob negotovostih je Izrael z novo vojaško operacijo na terenu vendarle projiciral odločenost, da bo kot regionalni hegemon vzpostavil dejstva na terenu. Vojsko je z okupiranega sirskega ozemlja, na katerem Izrael vztraja vse od vojne leta 1967, poslal na sirsko stran Golana, da bi začasno zavzela leta 1974 vzpostavljeno tamponsko cono med državama. Izrael namreč noče imeti stika z islamistično državo, čeprav v Tel Avivu priznavajo, da morajo novo strategijo do Sirije še doreči. Netanjahu, ki ocenjuje, da bi lahko padec režima v Siriji imel pozitivne posledice za dogovor o izpustitvi talcev v Gazi, je medtem zagotavljal, da se bo Izrael s Sirijo zavzemal za politiko dobrega sosedstva. Roko miru je pripravljen ponuditi druzom, Kurdom, kristjanom in muslimanom.
Nekaj ur pozneje so nad sirskim nebom spet švigali izraelski lovci, ki so v minulih mesecih v tej državi tudi vse pogosteje napadali cilje na oskrbovalni poti Hezbolaha z iranskim orožjem. Izraelski lovci so napadli večji varnostni kompleks v damaščanskem okrožju Kafr Susa in raziskovalni center, v katerem naj bi iranski znanstveniki razvijali rakete.
Med previdnostjo in sprijaznjenostjo z novo realnostjo
Izrael ni bil edini, ki je pozorno spremljal, kaj se dogaja v Siriji. V Libanonu, kjer so se na mejnem prehodu Marmara kopičile kolone Sircev, ki so se hoteli vrniti v osvobojeno državo, je vojska okrepila prisotnost na meji. Šiitska milica Hezbolah se je s svojimi nedavnimi okrepitvami še pred padcem režima v noči na nedeljo umaknila iz Sirije. Vsaj uradno spravljivi toni so po novi realnosti, ko v Damasku ni bilo več njihovega zaveznika in so ostali brez kopenske povezave s Hezbolahom, prihajali iz Teherana. Tamkajšnje zunanje ministrstvo je sporočilo, da Iran spoštuje enotnost in nacionalno suverenost Sirije. Pozvali so k začetku nacionalnega dialoga z vsemi deli sirske družbe. Še naprej nameravajo podpirati mednarodne mehanizme za nadaljevanje političnega procesa, dolgoletni prijateljski odnosi s sirskim narodom pa se bodo predvidoma nadaljevali.
V Rusiji, ki ima v Siriji tri vojaška oporišča, so povedali, da je Al Asad državo zapustil, potem ko je dal ukaze, naj pride do mirne predaje oblasti. Po drugi strani so jim uporniki očitno zagotovili varnost njihovih oporišč, Kremelj pa z uporniki ostaja v stiku.
Pozorno so dogajanje v Siriji spremljali tudi v Turčiji, kjer je tamkajšnji predsednik Recep Tayyip Erdogan v minulih dneh navijal za uspeh upornikov. Turčija ima v Siriji svoje vojaške enote in proturške milice (Sirsko nacionalno vojsko), ki so ob premikih fronte prav tako vnovič poprijele za orožje. Njihov cilj ni bila le Al Asadova vojska, temveč tudi Sirske demokratične sile (SDF) s severa države, ki jih podpirajo ZDA, v katerih so združene kurdske milice YPG in arabske milice. Boji med temi nasprotniki so včeraj še naprej potekali v Manbidžu, strateško pomembnem mestu na severu države, za katerega Turčija noče, da bi ga nadzorovali Kurdi.
Prav ti boji in turški odziv kažejo na to, kako velik izziv bo vzpostaviti novo državo ob kopici različnih interesov. Turčija si želi, da bi sirski državljani sami odločali o prihodnosti svoje države, za kar naj bi po besedah zunanjega ministra Hakana Fidana obstajalo upanje. Ankara opozarja, da mora biti nova sirska oblast vključujoča in brez želja po maščevanju, Turčija pa si namerava prizadevati za varnost Sirije. Teroristične organizacije ne smejo izkoristiti razmer za nov polet, noben podaljšek prepovedane milice PKK pa po oceni uradne Ankare ne more biti legitimen sogovornik v Siriji.
