»Ko odrastem, se bom zavzela za tvoje pravice,« je takrat deklica obljubila svoji zgarani mami. A je ta ni vzela resno, rekoč, da ona takrat že davno ne bo več živa. Toda dekle je svojo obljubo držalo. Edini od štirinajstih otrok v družini ji je s podporo starejše sestre in njenega moža, ki je učitelj, uspelo nemogoče. Po osnovni šoli je nadaljevala šolanje in nazadnje na Nizozemskem končala študij agronomije. Svojo poklicno pot je začela v državnih službah, pozneje pa je ustanovila številne organizacije, kot je na primer Afriška ženska mreža za lokalno upravljanje gozda, s pomočjo katerih se bori za varstvo okolja in pravice žensk. Mreža danes deluje v 20 afriških državah.
»Brez žensk ne bomo ustavili segrevanja podnebja, niti odpravili revščine s sveta,« je nedavno dejala na mednarodnem kongresu o upravljanju gozdov v Stockholmu. Za znanstvenike ni sporna ključna vloga gozdov proti globalnemu ogrevanju, v Afriki pa za gozdove skrbijo prav ženske. One so tiste, ki sadijo drevesa, ki v gozdovih nabirajo hrano in zdravilne rastline ter svoje znanje posredujejo naslednji generaciji. A v večini afriških držav ne morejo postati lastnice gozdov, saj v družinah zemljo vedno dedujejo moški potomci. Tudi s pomočjo bork za pravice žensk, kot je Cécile Ndjebet, se te tradicije počasi spreminjajo in v vaseh marsikateri družinski poglavar razmišlja o tem, da bi zemljo zapustil hčeri. Navsezadnje tudi zaradi lastne koristi, saj za ostarele praviloma skrbijo ženske.
