»Slovenska vlada zadnjega pol leta ne išče rešitev, ampak se ves čas ukvarja z iskanjem načinov, kako bi zdravništvo utišala in stavko zatrla,« so bili kritični do oblasti, ki je dodatno razširila minimum dela v takšnih obdobjih. Da se zdravstvo ni naglo sesedlo, je s takšnega zornega kota vedno znova slaba novica.
Skoraj pol leta po začetku stavke so izkušnje bolnikov približno takšne, kot so bile januarja. Dolge čakalne vrste ostajajo nenehen vir skrbi, po upokojitvi osebnega zdravnika pa se lahko velik del prebivalcev zanese le na ambulante za neopredeljene paciente. Te so jim bile predstavljene kot začasna rešitev, a so vse trdneje zasidrane v slovenskem zdravstvu. Grožnje s kolapsom se med stavko torej niso uresničile, prav tako pa ni veliko razlogov za zadovoljstvo.
Stavka je skupaj s posledicami umikov soglasij zdravnikov za nadurno delo ta čas v praksi pojav, ki ga v znatnem delu zdravstva skoraj ni čutiti. V času, ko so zdravniki posegli po obeh orodjih hkrati, se je število zdravljenj celo povečevalo. Tudi dosledno upoštevanje standardov in normativov, ki so ga napovedovali v vrstah zdravnikov, za zdaj ni drastično zarezalo v dostop do oskrbe. Vse to ne pomeni, da bolnikov stavkovno dogajanje ni prizadelo. Pacienti zdravstvenih zavodov in oddelkov, kjer so zaradi kadrovske krize že sicer komajda sestavili urnike, so se ponekod znašli v resnih težavah. Če bi svojo napotnico prenesli tja, kjer opravijo več zdravljenj, bi lahko pristali pri repu vrste. Nekateri so tako kar v zdravstvenih ustanovah dobili nasvet, da je, ko ne gre drugače, še najbolje oditi na urgenco. Urgence tudi sicer ostajajo izhod v sili. Bolniki se tja zatečejo, ko drugje potegnejo kratko, a je treba zaradi posledične gneče tudi na urgencah čakati dlje.
V času poletnih dopustov bo ponekod še težje priti do pregleda ali zdravljenja. Letošnje leto v tem oziru ni posebnost, a obdobje množičnih odsotnosti osebja tokrat prvič sovpada z dolgotrajno stavko. Tam, kjer imajo težave v vsakem primeru, se bo zatikalo še bolj kot sicer. Skrb zbuja tudi krčenje bolnišničnih postelj, ki pa je bilo v zadnjih letih povezano zlasti s pomanjkanjem medicinskih sester na nekaterih delovnih mestih. V zdravstvu medtem vzpostavljajo nova delovišča. Reševalci so v zadnjem času na primer odhajali v satelitske urgentne centre, kar še zaostruje pomanjkanje bolnišničnega osebja. Podobno se je v preteklosti dogajalo tudi ob uvajanju drugih novosti, v ambulantah družinske medicine pa se bodo v prihodnjih letih odpirala dodatna mesta za diplomirane medicinske sestre. Dileme o tem, kakšna bo njihova prihodnja vloga, še vedno niso razčiščene.
Improvizacija bode v oči tudi pri zakonskih spremembah. Dobrega pol leta po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in uvedbi obveznega zdravstvenega prispevka v enotni višini 35 evrov na mesec prebivalci še vedno niso seznanjeni z dolgoročnejšimi rešitvami. Tik pred evropskimi volitvami so v zdravstvenem resorju pomahali z izhodišči zakonodaje, ki omejuje popoldansko prehajanje osebja javnih zavodov k drugim delodajalcem, a celovit zakonski predlog še ni bil objavljen. Nekje so obtičale tudi spremembe, ki so smotrne in bi jih bilo mogoče doseči brez poseganja v zakone. Na primer predlog pravilnika, ki bi olajšal prednostno uvrščanje predolgo čakajočih bolnikov ob izpraznjenih terminih.
Vlada Roberta Goloba se je na začetku mandata lotila nespametnega eksperimenta z neomejenim plačevanjem vseh zdravstvenih storitev, ob katerem so se vrste predolgo čakajočih še podaljševale. Takšen pristop ni spodbujal k sprejemanju bolnikov, ki so najbolj potrebovali pomoč, ampak h kopičenju storitev, ki se najbolj izplačajo. Ideji – in dotedanjemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu, ki jo je zagovarjal – so se v vladni koaliciji lani odpovedali. V nadaljevanju so poskrbeli za nekaj popravkov, ki pa niso zadoščali. Tudi v mandatu Valentine Prevolnik Rupel, ki je na čelu zdravstvenega resorja od lanske jeseni, je bilo veliko zamujenega.
Rekordno dolga stavka je ost nezadovoljstva uperila proti sindikatu, ki pri njej, čeprav večina zdravnikov že zdavnaj dela kot sicer, vztraja v nedogled. Tarnanje nad omejitvami, zaradi katerih dela ne morejo zaustavljati v skladu s svojimi željami, se doslej ni izkazalo za učinkovito. Prebivalci prav tako ne bodo zlepa pozabili brezčutnih prijemov v prvih mesecih letošnjega leta, kakršni so med drugim prizadeli voznike invalide.
Vzdušja v javnosti, h kateremu so na zdravniški strani konflikta o plačah znatno prispevali sami, se je vlada očitno dobro zavedala. Ob merjenju moči, ki mu ni videti konca, se je morala zaradi razmer v zdravstvu zagovarjati redkeje, kot bi se ji bilo treba sicer. Pričakovali bi, da bo zavetrje izkoristila za dobro premišljene ukrepe, a je dragoceni čas raje pustila odtekati. Zdravstvo deluje, obenem pa so očitne tudi razpoke, ki bi zahtevale takojšnje ukrepanje. Bolnikov, ki predolgo čakajo na prve preglede, je že blizu 85.000. Za mnoge lahko to pomeni poznejše diagnoze in slabše izide zdravljenja. Letos se niso sfižile le Fidesove stavkovne akcije, ampak tudi vladne obljube o boljšem zdravstvu.
