Purgar je grozil takratni evroposlanki, zdaj zunanji ministrici Tanji Fajon, aktivistu Jaši Jenullu in predsedniku sindikata taksistov Dejanu Jefimu: za Fajonovo je napisal, da je »psica, ki jo je treba likvidirati«, na družbenem omrežju twitter, današnjem X, je objavil fotografijo vhoda v družinsko hišo Jaše Jenulla in napisal »naj končam jaz to po hitrem postopku?«, Jefimu pa je javno grozil, da mu bo »jebal ženo in otroka in izkopal kosti njegove babice« ter da bo z njim fizično obračunal. Poleg teh groženj je obsojen tudi zaradi kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ko je večkrat na družabnem omrežju objavil, da je Hitler junak, in poveličeval njegovo osebo in delo.
Po besedah Purgarjeve odvetnice so bili njegovi zapisi o junaštvu Adolfa Hitlerja in njegovi genocidni politiki samo del zgodovinske razprave, Purgar pa je pojasnil, da je bil Hitler po njegovem mnenju v nekih stvareh res junak glede na to, da se je boril v prvi svetovni vojni in da je dobil medaljo za hrabrost, železni križ drugega in prvega reda. Dejal je, da je pri tem pravzaprav mislil na Hitlerjevo aktivnost pred drugo svetovno vojno.
O tem obstaja neka lepa zgodba, o Hitlerju, sodišču ter javnem redu in miru pred drugo svetovno vojno. Pred sto leti, 14. septembra 1921 zvečer, je v prepolni münchenski pivnici Löwenbräukeller potekalo predavanje Otta Ballerstedta, nemškega pisca in politika, voditelja monarhističnega regijskega gibanja Bayerbund, ki se je boril za avtonomijo Bavarske in reorganizacijo nemškega reicha na federalni osnovi. Čim pa je začel predavanje, se je skupina mladih iz tako imenovanega Športnega odreda, neke majhne münchenske nacionalsocialistične delavske stranke, povzpela na oder, tulila in klicala svojega vodjo, nekega manj znanega razgrajača in provokatorja, ki je Ballerstedtu grozil, da ga je treba likvidirati. Nekomu ja padlo na pamet, da fizično nasilje prepreči tako, da izključi elektriko, a učinek je bil povsem pričakovano ravno nasproten: Ballerstedta so fizično napadli in policija je morala razgrajača celo prositi za pomoč, da je obrzdal nasilje svojih mladincev. »Ballerstedt danes ne bo več govoril,« je tistega večera ta zmagoslavno oznanil.
Štiri mesece po incidentu v pivnici Löwenbräukeller, januarja 1922, se je ta človek končno znašel pred sodiščem. Tudi takrat so analitiki, ki niso imeli drugega dela, in bralci jutranjih časopisov govorili, da gre za nenevarnega narcisoidnega klovna, tudi takrat mu je sodnik ljudskega sodišča v Münchnu Georg Neithardt kot olajševalno okoliščino upošteval dejstvo, da pred tem ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj nasilništva, in tudi takrat ga je obsodil zaradi ogrožanja javnega reda in miru ter mu odmeril milo kazen treh mesecev zapora, od tega dva meseca pogojno.
Človek se je imenoval – to ste seveda doumeli – Adolf Hitler.
To pa ni konec te poučne zgodbe. Že naslednje leto je nenevarni lokalni klovn Hitler spet šel motit javni red in mir ter še drugič v neki münchenski pivnici, Bürgerbräukeller, organiziral pravi pravcati državni udar. Puč, v katerem je umrlo dvajset ljudi, ubiti pa so bili tudi štirje policisti. Na koncu je državni udar seveda spektakularno trapasto propadel in klovn se je spet pojavil pred ljudskim sodiščem. In spet mu je sodil Georg Neithardt, spet so Hitlerju upoštevali olajševalne okoliščine, kot je sodelovanje v veliki vojni in odlikovanje za hrabrost: ne samo da niso omenili incidenta v pivnici Löwenbräukeller in dejstva, da je z novim incidentom prekršil pogojno kazen, ampak v sodbi na koncu niso niti omenili štirih ubitih policistov, tako da so ga na koncu pred točno stotimi leti, spomladi 1924, obsodili na smešnih pet let zapora. Celo po tistem, ko so ga kljub vsemu zaradi lepega vedenja izpustili iz zapora že decembra, tako da je odslužil samo devet mesecev kazni, so analitiki, ki niso imeli drugega dela, in bralci jutranjih časopisov še naprej govorili, da gre za nenevarnega narcisoidnega klovna, ki se ga – zdaj bom citiral takratne časopise – »ni treba bati«.
Ko so nenevarnega klovna petnajst let pozneje še tretjič prijeli, ko je tulil in razgrajal – ko se je njegov sovražni govor, kako že, »kot je to pri labilnih osebah, hitro stopnjeval« – je bila to povsem nova raven motenja javnega reda in miru. In bilo je seveda pozno.
Ko pa se je sto let po prvem sojenju zaradi motenja javnega reda in miru v Münchnu neki lokalni slovenski klovn in provokator pred ljubljanskim okrožnim sodiščem branil, da Adolfa Hitlerja nima za junaka zaradi tega, kar je počel v drugi svetovni vojni, ampak zaradi tega, kar je počel pred tem, ga je spoštovano sodišče modro in pravično ob vseh olajševalnih okoliščinah obsodilo le na milo pogojno kazen.
Vem, vem, pomislil sem enako kot vi: ko bi le bila zgodovina učiteljica življenja!
