V tem ni bila sama. Večina Evrope je živela v paranoji, da jih bodo obtožili nerazumevanja politike sprejemanja kompromisov v procesu doseganja konsenza. Najbolj varno je bilo ne imeti nobenega stališča. Tudi države, kjer privolitev v kompromis velja za kapitulacijo, so se prilagodile civiliziranim navadam. Slovenija prva med njimi. V Bruslju ni bilo videti nerazrešljivih konfliktov, izključujočih političnih razlik in brutalnega boja za prevlado. Če je kaj takega bilo, ni prišlo na dnevno svetlobo. Vse je ostalo v zaprtih sejnih sobah brez oken.
Vtis je bil, da v središču Evrope sploh ni politike. Kjer pa ni politike, tam ni demokracije. Evropa ni priznavala notranjih sporov zaradi različnih interesov. Vladala sta enotnost in konsenz. Že sama misel, da bi spori lahko prerasli v konflikte, je bila heretična. Vojna je bila izbrisana iz slovarja evropske politične govorice. Še o miru se je govorilo s skrajno previdnostjo.
Poletno vzdušje v mestu pa je zdaj radoživo in veseljaško. Politiki v sivih oblekah in svetlih poletnih kostimih kričijo drug na drugega, stiskajo vratove in se v pisani kakofoniji evropskih jezikov pošiljajo na vse mogoče kraje. Evropa ni več enotna. Priznava, da je njena družba konfliktna. Konflikti pa so tako globoki, da jih ni mogoče prikriti z ritualnimi formulami diplomatske govorice. Treba se je odločati o vojni in miru. Bruselj potrebuje brutalnost besednih političnih bojev, da ljudje ne bi segli po nožih in si prerezali vratov. Bolj silovit in odprt je politični boj, manj je možnosti, da kdo koga zares kresne.
Politični spopadi v središču Evrope so postali simpatični. Evropska politika je vznemirljiva. Nič več nostalgičnih apelov po obsodbi komunizma. Na dnevnem redu je fašizem. Kaj lahko naredimo z njim? Napeto je celo glasovanje o tem, kdo bo vodil evropsko komisijo. Nobenega konsenza ni niti med konservativci. Vse je treba razrešiti v spopadih med resničnimi politiki. Izid glasovanj je nepredvidljiv. Pa ne, da je Evropska unija naenkrat postala demokratična? To je novo in to je dobro. Največ zaslug za ta sveži zrak v evropski politiki si lahko pripiše Viktor Orban. Skoraj petnajst let vztrajanja pri prenosu političnih konfliktov s periferije v center je obrodilo sadove. V Bruslju se vsi bojijo govoriti z njim.
Madžarski premier je v prvem tednu predsedovanja Evropski uniji dosegel več kot kateri koli evropski državnik pred njim. Vse odločilne evropske institucije so sprejele odločitev, da bodo bojkotirale vse praznične politične spektakle, ki jih Viktor Orban v prihodnjih šestih mesecih načrtuje v Budimpešti. V madžarsko prestolnico ne bo niti zunanjih ministrov niti evropske komisije, tudi ne delegacije Sveta Evrope. Z veseljem bi mu tudi odvzeli pravico do veta na glasovanjih in ga sploh izključili iz vseh formalnih srečanj, kjer predstavniki držav članic glasujejo o čemer koli. Vendar tega ne morejo narediti, ker v evropski zakonodaji ni nobenih instrumentov, s katerimi bi lahko organizirali bojkot državnika, ki deluje pod modro zastavo z dvanajstimi zvezdicami. Strogega protokolarnega reda navajeni evropski politiki morajo improvizirati v disciplinskem postopku proti zvijačnemu politiku s periferije, ki jih poganja po hodnikih evropske palače. Ne morejo mu niti prepovedati vstopa v sejno sobo, ker bo potem on njih poslal na disciplinsko zaradi diskriminacije, kršitve človekovih pravic in onemogočanja demokratičnega izražanja političnega nazora. Takšna so pač pravila v EU. Orban pa je mojster uporabe pravil proti tistim, ki so jih postavili.
Do zdaj je vse polemike okrog svoje politike v evropskih institucijah razrešil z brco v vrata in nekoliko povišanim glasom. Ker njega ni mogoče vreči ven, oni ne bodo vstopili v prostore, kjer on vodi pogovore. Preprosto ne bodo več govorili z njim. Uradniki najvplivnejše zveze držav na svetu ne iščejo več konsenza v zarotniškem vzdušju prikrivanja političnih razlik, ampak odprto govorijo o spopadih, v katerih hočejo zmagati.
Orban je naredil tisto, kar je bilo do zdaj dovoljeno samo največjim. Na lastno pest se je šel s Putinom, Xi Jinpingom in Donaldom Trumpom dogovarjat, kako doseči kapitulacijo Ukrajine s priznanjem ruske aneksije Krima in Donbasa. Mir se hitro doseže, če priznamo rezultate vojaške agresije in mirovništvo prepustimo avtoritarnim nedemokratičnim političnim voditeljem. Okrog tega ni mogoč konsenz niti v najbolj sofisticiranem zamegljenem političnem aparatu na svetu. Tudi v Evropski uniji se je treba odločiti za eno ali drugo stran. Konservativni češki predsednik Petr Fiala je njegovo mirovno misijo primerjal s sporazumom, ki ga je britanski premier Neville Chamberlain leta 1938 dosegel z Adolfom Hitlerjem. Hitler in predsedujoči Evropski uniji v isti povedi. Parlament ga obsoja zaradi v nebo vpijoče kršitve temeljnih evropskih sporazumov. Nihče več ne čaka na konsenz. Dolgočasne Evrope ni več.
