Z vsakim projektom jo zanima, kaj novega lahko z nekim oblačilom pove, in predvsem vedno znova išče nove medije, s katerimi lahko ustvarja. Tako je recimo ustvarila vrsto kostumov iz raznobarvnih vžigalic ali pa kostume iz napol pojedenih lubenic, kostume iz toaletnega papirja in še bi lahko naštevali.

Skozi leta se je njenih kostumov in performansov nabralo toliko, da je sedaj v skladišču Libertas v Kopru na ogled retrospektivna razstava z naslovom Kostumiranje. In kot pravi Tina Kolenik, se z oblačili in kostumi poskuša v svojih projektih na humoren način in s kančkom ironične distance do sebe odzivati na svet, ki jo obdaja. Zato razstava ni samo pregled, ampak tudi kritika človeštva in planeta, na katerem živimo.

Drži. Moja mama je bila kostumografinja, oče pa oblikovalec nakita v Zlatarni Celje. Odraščala sem v zelo ustvarjalnem okolju, med kupi knjig o modi, oblačenju, kostumografiji in umetnosti ter kupi blaga, namenjenega izdelavi oblačil in kostumov. Moja mama je namreč imela v sedemdesetih letih v Celju prvi modni butik, kasneje pa se je začela posvečati kostumografiji za gledališče in televizijo. Zato ne preseneča, da sem že v ranem otroštvu vzljubila gledališče, film in vizualno umetnost. Še danes se živo spominjam razkošnih baročnih kostumov Alenke Bartl v Molièrovih komedijah v režiji Vinka Möderndorferja in obsesije, ki sem jo imela s filmom Amadeus v režiji Miloša Formana, ki sem si ga takrat ogledala kar devetkrat, in to v kinodvorani. Navdušil me je zaradi impozantnih, z oskarjem okronanih rokokojskih kostumov in predanega odnosa do glasbe in ustvarjalnosti, ki ga je imel ta glasbeni genij. Ker je bilo doma na voljo veliko materialov, se je moje otroško igranje že kmalu prelevilo v ustvarjanje oblačil za različne lutke in živali ter risanje oblek. Te risbe še danes hranim v spomin na otroštvo in svoje starše. Ena od njih je tudi na pregledni razstavi.

Tandem Eclipse sva s Samiro Kentrić formirali leta 1999 in uporabili lastni goli telesi in telesa drugih z namenom, da bi z inscenacijo mamljive privlačnosti gole kože pritegnili pozornost in jo takoj zatem speljali v nekakšno nelagodje, saj podoba nikoli ne ponuja tistega, kar obljublja. Podoba se torej ne podreja zlahka očem opazovalca, temveč ga vodi prej v prepoznavanje lastne nemoči. Zgrabi ga torej tam, kjer je najbolj ranljiv – v njegovi lastni seksualnosti. Tak način ustvarjanja podob se je udomačil tudi v mojem samostojnem umetniškem ustvarjanju, seveda z nekaterimi razlikami, na primer tako, da je v ospredje postavljeno oblačilo ali kostum, ki ga dopolnjuje ali nadomešča koža.

Vsakdanje oblačilo samo po sebi, brez njegovega človeškega nosilca, običajno ne nosi nikakršnega omembe vrednega sporočila. Gledališki kostum ali modna kreacija pa sta po drugi strani lahko že sama po sebi umetniška kreacija, objekt, skulptura ali celo samozadosten happening. Ko igralec obleče kostum, z njim ne pokrije le svojega telesa, marveč stopi v proces postopnega preobraženja v gledališki lik. Kostum zagotovo prispeva k temu, da si igralec z njegovo pomočjo ustvari novo »dušo«, značaj, ki ustreza dramski osebnosti, ki jo uprizarja. Obleka pa je tudi pomembno sredstvo sporazumevanja ali komuniciranja. Oblačila izražajo, ustvarjajo in prenašajo najrazličnejša sporočila v razmerju do drugih oseb in tudi do tistega, ki jih nosi. Obleka je lahko sredstvo za razkazovanje osebnega bogastva, uspešnosti in položaja v družbeni hierarhiji, po drugi strani pa služi tudi kot medij za zavračanje statusnih simbolov in obstoječih konvencij.

Kostumografija in scenografija tvorita vizualni del predstave, brez katere si uprizoritve sploh ni mogoče zamisliti. Čeprav je kostum le del zapletenega organizma, ki mu pravimo predstava, igra pri uprizoritvi pomembno vlogo. V toku zgodovinskega razvoja so se namreč specifično gledališka izrazna sredstva spletla v enovito strukturo, v okviru katere bi bilo nesmiselno dajati odločilno prednost kateri koli od njenih konstitutivnih prvin. Prispevka kostumografa in scenografa sta pri nastajanju predstave vse bolj opazna, to pa pomeni, da sta skupaj z režiserjem, igralci, dramaturgom, skladateljem, koreografom, oblikovalcem svetlobe, lektorjem in tehničnim osebjem enakopravna akterja timskega ustvarjanja. Pri ustvarjanju gledališkega kostuma je treba upoštevati dejavnike, kot so zgodovinsko obdobje in družbeni kontekst, v katerem se igra dogaja, torej kraj in čas, ki uokvirjata zgodbo, ter spol, starost, socialni status in osebnostne ali psihološke značilnosti, še zlasti pa značaj lika. Seveda obstajajo razlike in specifike pri oblikovanju gledališkega, filmskega, plesnega ali opernega kostuma. V današnji postmoderni kulturi lahko tudi vsakdanje oblačenje razumemo kot svojevrstno kostumiranje, saj se od posameznika pričakuje, da naj bi bil ustvarjalec samega sebe, kreator identitet, s katerimi se predstavlja drugim in se uprizarja pred ožjim ali širšim občinstvom.

Kostumiranje v najširšem pomenu je staro toliko kot človeška kultura. Nanaša se na vse, kar so ljudje počeli s svojim telesom, da bi ga okrasili, varovali pred naravnimi, družbenimi in moralnimi nevarnostmi, pokazali svoje socialne vloge, statusne položaje in pripadnosti različnim skupinam ali skupnostim. Telo je entiteta, o kateri lahko rečemo, da jo imamo in da smo, hkrati pa nas sili, da nenehno nekaj počnemo, vključno z rečmi, ki jih neredko raje ne bi počeli. Ne smemo pa prezreti očitnega dejstva. Telesa človeških bitij so praviloma tako ali drugače oblečena. Golota je normativno omejena na zelo specifične situacije. Oblačenje je torej osnovno dejstvo družbenega življenja in velja za vse človeške kulture, ki jih poznamo. Ljudje oblačijo telo na različne načine, na primer s tetoviranjem, kozmetiko, poslikavo, nakitom, oblikovanjem pričesk in pokrivanjem njegovih delov z različnimi materiali. Z oblačenjem, ki je v skladu z veljavnimi konvencijami, se telo v določnem kontekstu spremeni v nekaj kulturno prepoznavnega, družbeno primernega in moralno sprejemljivega. Nošenje živalskih kož, ki naj bi telesa zavarovalo pred neprijetnimi vremenskimi in podnebnimi vplivi, je staro približno 30.000 let in izvira iz ledene dobe. Začetki gledališke umetnosti izvirajo iz starodavnih verskih obredov, ki so jih ljudje, oblečeni v živalske kože, prirejali v čast bogov v obliki pesmi in plesov. Sicer pa se kostum kot tak uveljavi že v starogrškem gledališču, kjer so nastopali izključno moški.

Projekt Korzet in pas iz odvečne človeške kože sega v leto 2009 in je bil sprva zamišljen kot praktični del magistrske naloge na AGRFT, vendar ga je ustavila prepoved Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Prvotna ideja je bila, da bi za darovalko in darovalca, ki sta na čakalni listi za operativni poseg abdominoplastike, iz njune odvečne in neuporabne kože, »maščobnega predpasnika«, torej medicinskega odpadka, ustvarila nekaj koristnega, estetsko in umetniško relevantnega, na primer korzet za darovalko in pas za darovalca, ter na tak način oblekla njuni na novo »prekrojeni« telesi. V dokumentaciji, ki je razstavljena, so razgrnjena teoretska izhodišča in predviden način realizacije tega umetniškega projekta, razlogi za njegovo zakonsko in etično sprejemljivost, pisma podpore petih institucij, soglasja darovalcev, izjavi šivilje in strojarja ter odklonilno pismo komisije za medicinsko etiko. Razstavljena sta še korzet in pas, seveda ne iz človeške, ampak iz strojene živalske kože.

Kustosinja Vesna Pajić je na razstavo vključila projekt, ki se vsebinsko nanaša na sodobne načine preoblikovanja in »krojenja« telesa. To je sicer že zelo stara kulturna praksa. V postmoderni kulturi pa se je telo preobrazilo v objekt večnega preoblikovanja. Vselej se najde kaj, kar bi kazalo »izboljšati« ali polepšati, da bi iz te »gnetljive« biološke »surovine« dizajnirali »celostno umetnino«. Ampak časa, ki »uniči vse«, ni mogoče premagati. Staranju in njegovim vidnim posledicam se ne da ubežati.

Pri projektu V imenu ljudstva, za katerega sem ustvarila vladarska oblačila, ki so narejena iz vžigalic, je v ospredju ideja, da bi na tak način prikazala ključno, konstitutivno vlogo množice pri konstrukciji, reprodukciji in transformaciji politične oblasti in njenih nosilcev. Vžigalice metaforično predstavljajo človeška bitja, ki priznavajo, sprejemajo in ubogajo določene osebe kot svoje zakonite vladarje, ki jih poleg tega pogosto tudi občudujejo, obožujejo, ljubijo, častijo ali malikujejo. Glavna značilnost vžigalic je njihova vnetljiva glavica, ki vsebuje intenzivno potencialnost, temperaturo med 1350 in 1450 stopinjami Celzija, »konzervirani« ogenj, ki je imel v zgodovini človeštva izjemno pomembno, konstruktivno in destruktivno vlogo. Povedano povzeto, da, vedno najprej razmišljam o pomenu, performansu, če hočete, in nato še o izdelavi kostumov.

To je odvisno od projekta do projekta. Kadar ustvarjam oblačila iz občutljivejših naravnih materialov, kot so lubenične, pomarančne lupine ali pa travnati izrastki, je treba delati hitreje, ker je njihov rok trajanja kratek. Kadar pa uporabljam trpežnejše materiale, je čas izdelave lahko daljši. Recimo, ko sem šivala spodnjice iz pomarančnih lupin, sem jih v vmesnih fazah hranila v hladilniku, da sem ohranjala njihovo svežino, ker bi se sicer prekmalu posušile. Za ustvarjanje vladarskih oblačil iz vžigalic sem si vzela neprimerno več časa. Izdelovala sem jih dolga štiri leta.

Za projekt Promenada sem zasnovala in ustvarila pokrivala iz lubenic, iz njihove zelene lupine, rdeče sredice in črnih pešk. Fotografije iz tega cikla prikazujejo avtoportrete, na katerih sem se s pomočjo tovrstnih pokrival prelevila v človeška in nečloveška bitja z različnimi vlogami, identitetami in statusi. Zasnovala sem denimo pokrivala za partizanko, nuno, pravoslavnega popa, šejka, škofa, vojaka, kraljico in zeleno mušnico. Ker je lubenica podvržena hitremu gnitju, sem se odločila, da se bom s pokrivali fotografirala kar sama. Na pregledno razstavo sem dodala še fotografijo palestinske zastave, ki je narejena iz lubeničnih tekstur kot simbol izražanja solidarnosti s Palestinci.

Vsekakor. Z oblačili in kostumi se poskušam v svojih projektih na humoren način in s kančkom ironične distance do sebe odzivati na svet, ki me obdaja. Krinolina je metafora idealno tipičnega subjekta, ki naj bi bil self-made kreacija, samozadosten lik, ki na prizorišču vsakdanjega življenja teatralno pokaže vse, še zlasti pa tisto, kar je videti najbolj resnično, avtentično, intimno, zasebno in notranje. Krinolina je medicinski podaljšek ženskega telesa, ki s krvjo, to najžlahtnejšo človeško tekočino, obleče golo žensko telo, tako da se njegova notranjost preoblikuje v svojevrstno, zlahka opazno zunanjo povrhnjico.

Nobeden ni bil prav enostaven. V psihofizičnem smislu je bil zame najtežje izvedljiv performans Kri-nolina, ki sem ga leta 2012 uprizorila v Studiu MGL in za katerega sem darovala tri decilitre svoje lastne krvi. V transparentno krinolino, narejeno iz plastičnih cevčic, »metaforičnih žil«, je iz mojih rok počasi pritekala kri. Tedaj sem se počutila, kot da del psihološkega jaza za zmeraj zapušča moje telo in se naseljuje v zlagoma nastajajočem oblačilu. Ko se je krinolina napolnila, sem hlastaje pojedla kranjsko klobaso. Telo, ki sem ga prej komaj držala v ravnotežju, se je v trenutku spet okrepilo.

Do tega je verjetno privedlo oslabljeno financiranje, ki je namenjeno za gledališko, filmsko, operno, plesno in lutkovno produkcijo. Produkcijska sredstva za izdelavo kostumografije in scenografije so vsako leto nižja. Direktorji gledališč zato včasih svetujejo, da se kostumi in scenski elementi reciklirajo in predelajo na novo, kar je z okoljskega vidika sicer dobrodošlo, a za avtorsko ekipo je to neredko precej omejujoče, saj zaradi skopih finančnih sredstev ne moreš realizirati izvorne zamisli.

Z režiserko Brino Klampfer Merčnik pravkar pripravljamo otroško predstavo O kravi, ki je lajala v luno, in sicer po predlogi Ide Mlakar in dramatizaciji Ane Duša. Uprizorjena bo v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Z režiserjem Primožem Ekartom pa pripravljamo muzikal po dramskem tekstu Svinje Tomislava Zajca, ki bo uprizorjen v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. V naslednjem letu z istim režiserjem pripravljamo še Brechtovo komično enodejanko Malomeščanska svatba, ki bo uprizorjena v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Vseh teh kostumografskih projektov se izjemno veselim.

Trenutno je prioriteta priprava predavanj, koncipiranje pedagoških projektov ter branje dramskih besedil, literarnih predlog in sekundarne literature za naslednje študijsko leto na Akademiji za gledališče, radio in televizijo, kjer predavam kostumografijo. Poleg tega pripravljam konceptualna izhodišča za realizacijo kostumografij v prihajajoči gledališki sezoni. No, sicer že nekaj časa zbiram tudi vizualne reference in materiale za razstavo, ki bo enkrat v negotovi prihodnosti, zagotovo pa bo, tako kot vse pretekle, povezane s kostumiranjem telesa.