250 let Terezijanskega gozdnega reda za Kranjsko

Kranjska je bila namreč edina avstrijska dedna dežela, ki vse do 1771. leta ni imela gozdnega reda. Prav do terezijanske dobe so bile na Kranjskem veljavne gozdne uredbe le rudarski redi (1515, 1530, 1553, 1575), Odlok Ferdinanda III. (1643), Instrukcija za gozdnega mojstra (1650) in Generale Ferdinanda III. (1669), ki so ščitili interese rudarstva in fužinarstva ter so se na področju varstva gozdov zadovoljevali le s prepovedjo krčenja gozdov in paše. Že leta 1531 je cesar Ferdinand I. (1503–1564; vladal 1521–1564) kranjskemu deželnemu glavarju Ivanu Kacijanarju (1491–1539; deželni glavar med letoma 1530–1538) naročil, naj skliče posvet okrajnih glavarjev in z njimi prouči priloženi osnutek gozdnega reda. Uspeha ni bilo.

Tudi spisi od leta 1617 do leta 1681 kažejo stalno prizadevanje deželnega kneza, da bi pridobil stanove za objavo gozdnega reda. V tem obdobju so stanovom predložili kar devet osnutkov gozdnega reda (1617, 1619, 1622, 1630, 1637, 1641, 1642, 1652 in 1669), vendar so stanovi vse po vrsti odklanjali z utemeljitvijo, da so predlogi za Kranjsko nepotrebni, da nasprotujejo deželnim svoboščinam, ker pri rabi gozdov dajejo prednost rudnikom in fužinarjem (šele Jožef II. je rudnikom in fužinam ukinil privilegije), na škodo gospostev. Ta so imela v lasti večino gozdov, trdila so, da plačujejo davke in da so gozdovi pod dobrim nadzorstvom.

Deželni knez pa ni odnehal, vendar leta 1681 tudi s štajerskim gozdnim redom ni uspel. Ker je odpor stanov preprečil uvedbo gozdnega reda, so deželnoknežji oblastni organi gozdove skušali zavarovati v korist rudnikov s strogimi policijskimi ukrepi, kot so bili: generalni mandat Ferdinanda III. iz leta 1643, Instrukcija gozdnega mojstra leta 1650 in Generale Ferdinanda III. iz leta 1669.

Po nekajdesetletnem zatišju je v začetku 18. stoletja notranjeavstrijska vlada kranjskim deželnim stanovom predložila štajerski gozdni red iz leta 1721. Stanovi pa so namerno odlašali s pripravo gozdnega reda, da so lesu mogli dvigati ceno, dovoljevati podložnikom izsekavanje gozdov in s tem večati svoje dohodke. Notranjeavstrijska vlada je leta 1736 ponovno zahtevala prireditev štajerskega gozdnega reda za Kranjsko, to je ponovila tudi leta 1746, vendar se stanovi za to niso zmenili.

Grof Viljem Haugwitz je leta 1747 zato odredil, da se morajo stanovi začasno ravnati po štajerskem gozdnem redu iz leta 1721 in dodatku iz leta 1744. Vse to ni kaj prida zaleglo, gozdove so še naprej brezobzirno pustošili. Kmetje, ki na majhnih kmetijah niso mogli preživeti številnih družin, so gozd brezobzirno krčili, kjer na rovtih niso mogli gojiti goveda, so se lotili kozjereje, koze pa so pustošile gozd.

S problematiko pomanjkanja lesa in varstvom gozdov se je ukvarjala tudi leta 1767 v Ljubljani ustanovljena Družba za poljedelstvo in koristne umetnosti, predhodnica Kranjske kmetijske družbe. V njej je pri skrbi za gozdove in pomanjkanje lesa aktivno deloval znan zdravnik in naravoslovec Janez Anton Scopoli (1723–1788), med letoma 1754–1769 zdravnik v Idriji, ki je leta 1768 izdelal študijo z naslovom Predlogi za vzdrževanje gozdov, da bi se zavrlo sedanje pomanjkanje lesa.

Po Scopolijevem mnenju je bilo treba opustiti lesene hiše in jih zamenjati z zidanimi ter kritimi z opeko. Prav tako bi bilo treba prepovedati kozolce, ker je zanje potrebno veliko lesa, povrhu pa se v njih žito zelo slabo hrani, zaradi vetra, dežja, ptic, miši, z nakladanjem in razkladanjem se izgubi ničkoliko zrnja. Ta nemarna in škodljiva metoda za hrambo žita povzroča neizmerno škodo gozdu in tudi gospodarstvu dežele. Namesto kozolcev je treba uvesti skednje in gumna.

Po zgledu Hanoverancev, Angležev in Holandcev naj se kot gorivo za apnenice uporabljata šota in premog, ki ga ima dežela pri Zagorju dovolj. Veliki potrošniki lesa so rudniki in fužine na Gorenjskem, kjer topijo železovo rudo v nizkih pečeh, ki požro dosti več oglja kot plavži. Tudi sobne peči, še bolj pa ognjišča v kuhinjah so se mu zdela prepotratna, zamenjajo naj jih štedilniki. Za ubožnice, bolnišnice in vojašnice je priporočal Belislove peči, ki jih je mogoče kuriti s šoto in premogom, tudi lekarnarji, pivovarji, solarji, pralnice, meščani in vaščani naj se namesto lesa navadijo uporabljati šoto, ki je je na Ljubljanskem barju več kot dovolj. Res je, da šota širi nekoliko neprijeten vonj, toda v času draginje in pomanjkanja lesa je treba nežnočutnost odriniti vstran. V kovačnice in topilnice je treba uvesti premog.

Glavno zlo pa je Scopoli videl v tem, da smejo gospostva, občine in drugi lastniki samovoljno razpolagati s svojimi gozdovi. Bolj ko si višji rudniški uradi prizadevajo preprečiti pustošenje gozdov, bolj se upravitelji trudijo pokazati, da smejo gospostva ravnati na svojem, kot se jim zdi. Ne ostane nič drugega kot gozdni red, zaključi Scopoli. Sprejme naj se gozdni red, ustanovi Gozdni kolegij, ki bo upravljal z vsemi gozdovi, cesarskimi in drugimi, s pomočjo gozdnih uradov s sedeži v kresijskih in glavnih mestih. V vseh mestih je predlagal postavitev skladišč za stavbni les, drva, šoto in premog. Vsaka družina naj prejme vnaprej določeno količino na podlagi nakaznice po zmerni ceni. Vse večje količine pa naj se zelo drago prodajajo.

Dunajska dvorna pisarna je aprila 1763 sporočila, da je odobrila ta predlog, in jim naročila, naj pripravijo osnutek gozdnega reda. V letih 1769 in 1770 so nastali trije obsežni osnutki gozdnega reda, na koncu je bil usklajen osnutek poslan na Dunaj. Šestindvajsetega oktobra 1771 je dunajska dvorna pisarna deželnemu glavarstvu za Kranjsko sporočila, da je cesarica odobrila osnutek gozdnega reda, ki ga je treba spremeniti le v dveh točkah, nato pa ga natisniti v nemščini in »deželnem jeziku«.

Da bi gozdni red prišel med ljudi, ga je bilo treba še natisniti, in to v nemščini ter deželnem jeziku. V nemškem jeziku je bil natisnjen leta 1773, zapletlo pa se je pri prevodu v deželni jezik. Namestnik deželnega glavarja Kranjske se je leta 1772 obrnil na prefekta Ljubljanskega jezuitskega kolegija Inocenca Tauffererja s prošnjo, naj mu preskrbi prevajalca za gozdni red. Taufferer je osnutek razposlal petim osebam, za katere je vedel, da dobro obvladajo »deželni jezik«; vendar so mu vrnili osnutek nedotaknjen ali pa z neizdelanim poskusom, ker da je snov preobsežna in je v besedilu toliko njim neznanih tehničnih izrazov, da jih ne morejo prevesti brez primernega slovarja. Taufferer je obvestil glavarja, da žal njegovega naročila ne more izvršiti. Leta so tekla, medtem je bil narejen tudi slovenski prevod gozdnega reda in leta 1824 je gubernijski svetnik Ziegler predlagal natis 400 nemško-slovenskih izvodov, in to 150 izvodov za ljubljansko ter novomeško kresijo, 50 za postojnsko, 50 izvodov pa naj bi ostalo v registraturi.

Možno je, da je za prevod poskrbel Franc Serafin Metelko, ki je bil leta 1820 nastavljen za uradnega prevajalca. Prevod pa je bil težko razumljiv, prevajalec si je, kadar posameznih izrazov ni razumel ali ni našel ustrezne slovenske besede, pomagal tako, da jih je kar izpustil. Da bi bil dostopen širši javnosti, so leta 1849 Bleiweisove Novice pod naslovom Iz postav za ohranjanje gojzdov od cesarice Marije Terezije danih objavile 37 členov tega prevoda od 48. S pripombo: »Iz dvojniga namena ponatisnemo pričijoče gojzdne postave, ki jih je cesarica Marija Terezija v letu 1771 na znanje dala. Pervič: je v njih toliko lepih in koristnih podukov v gojzdni reji, da zaslužijo sploh znani biti vsim kmetovavcem. Drugič: naj bojo slovenskim prestavljalcem izgled, kako naj bi se iz nemškiga v slovensko prestavljalo, da je prestava v duhu narodoviga jezika in de je lahko umljiva.«

Posodobljen prevod Majde Smole je izšel šele leta 1985, v knjižici, ki jo je uredil prof. dr. Boštjan Anko, izdal pa VTOZD za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Že v uvodu Terezijanski gozdni red opozori na neprimerno ravnanje z gozdovi: »Izkušnja že od nekdaj uči, da posvečamo vzdrževanju gozdov skrajno malo pozornosti, čeprav so dragulj dežele, ki ga nobena dežela in noben človek ne moreta pogrešati; načenjamo jih preko njihove moči negospodarno in negozdarsko, svojevoljno jih izsekavamo, ne prizanašamo mlademu lesu, ga iztrebljamo in delamo polja ter travnike, skratka zagrešili smo toliko negospodarnosti, da je treba temu napraviti konec z boljšim redom, ki bo določil, kako naj se dobro gospodari z obstoječimi gozdovi in pospešeno goji pomladek, sicer bo sčasoma v vsej deželi prišlo do splošnega pomanjkanja lesa.

Da bi se izognili tej bojazni, smo se kot skrbna deželna mati odločili izdati za našo zgoraj omenjeno vojvodino Kranjsko gozdni red, po katerem se bodo morali pri načenjanju gozdov in pri sečnji lesa ravnati vsi, ki imajo gozdove, zlasti rudniki ter lastniki gozdov na Krasu, v Pivki in Istri, ter ga upoštevati.«

Že v prvem členu določa, da morajo tako velike kot majhne gozdove izmeriti, s poskusno sečnjo oceniti donos lesa in na tej osnovi količino lesa, ki jo smejo letno posekati. Tako gozdni red z možnim posekom skrbi za trajnost donosov lesa. V drugem členu določa obhodnjo za posamezne drevesne vrste: hrastov les doraste za sekanje v 200 letih, bukev na najugodnejših tleh v 120, na slabših tleh v 150 letih, smreka, jelka in bori, pa tudi macesen v 80 do 100 letih, trepetlike, lipe in bresti v 30 do 40 letih, breze na vlažnih tleh v 30, v višjih legah pa v 40 do 50 letih, vrbe in bele vrbe v 20 do 30 letih in končno jelšev les v 40 do 50 letih.

V četrtem členu zahteva, da vsak lastnik gozda uvede cenilne knjige, kamor naj zabeleži približen izračun, koliko sežnjev lesa sme posekati letno, da bo svoj gozd ohranjal trajno uporaben.

Teh nekaj členov kaže, kako dolgoročno in kar sodobno je bil naravnan Terezijanski gozdni red za Kranjsko. Dejansko je zahteval, da se z gozdovi ravna po načelu trajnosti donosov lesa. Da bi to lahko dosegli, je določil, da se s poskusno sečnjo oceni količina lesa, ki jo je možno posekati, in s tem dobi ocena dolgoročne proizvodne sposobnosti gozdov ter da se za ta namen vodi cenilne knjige. Na teh osnovah so bili pri nas izdelani prvi znani načrti za Trnovski gozd ter tolminske in bovške deželnoknežje gozdove med leti 1769–1771.

Terezijanski gozdni red za Kranjsko 1771, ki je na Kranjskem veljal od leta 1771 pa vse do izida avstrijskega gozdarskega zakona leta 1853, z izjemo obdobja, ko so bili pri nas Francozi (1809–1813), je bil mnogo več kot le predpis. Do neke mere je bil kar strokovni priročnik za gozdarje (pa tudi lastnike), ki so bili domala do konca fevdalne dobe le v praksi priučeni, ne pa šolani strokovnjaki. Žal so vse premalo upoštevali njegova, mnoga še danes aktualna načela, saj z izjemo obdobja med letoma 1816 in 1826 (1828) zaradi »omejevanja lastniških pravic« Kranjska ni imela ustrezne gozdarske službe, ki bi skrbela za njegovo izvajanje.