Ko rečem »majhnimi« in »povsem človeškimi«, seveda razlikujem slabosti, ki politike ločijo od navadnih ljudi, kot sta moč in status, in tiste, ki so jim skupne, »majhne« in »povsem človeške« razvade, kot so cigarete, alkohol ali seks. Pred nekaj dnevi, na primer, je na Hrvaškem odmevala novica, da je tragično preminil Ante Ćorušić, direktor največje in najuglednejše hrvaške bolnišnice, zagrebškega Kliničnega bolnišničnega centra Rebro. Novica o smrti znanega zdravnika in ginekologa, zanesljivega človeka vladajoče HDZ, vodje strankarskega odbora za zdravstvo in nesojenega ministra je odmevala še glasneje zaradi nenavadnih okoliščin dogodka: Ćorušić je namreč umrl zaradi padca z osem metrov visokih zunanjih požarnih stopnic bolnišnice, po katerih je šel po cigarete v prodajalno v pritličju zgradbe.
V medijih, pa tudi v policijskem in bolnišničnem poročilu ni omenjeno tisto, kar preostali del Hrvaške tako in tako pozna kot najslabše varovano javno skrivnost: direktor KBC je rad pil, pogosto je tudi na delo prihajal pijan in se je tudi tega usodnega dne po požarnih stopnicah po cigarete odpravil – opit. Vse drugo o njem je dobro dokumentirano. Ćorušić je bil zanesljiv kader HDZ in kot vsi zanesljivi kadri HDZ je imel biografijo, polno afer: od tiste, ko je neki ženski po operaciji v abdomnu pustil gazo, do tiste, ko je neki drugi ženski namesto jajčnika s tumorjem pomotoma odstranil zdravega. Slovenska javnost se ga bo spomnila po nedavnem primeru ženske, ki ji – čeprav je nosila fetus z neozdravljivim tumorjem – zaradi svojih togih katoliških stališč ni hotel opraviti splava, ki ga je nesrečno dekle naposled v zadnjem hipu opravilo v Sloveniji.
Njegova nagnjenost k alkoholu se je povsem skladala s profilom in ni bila skrivnost: vsi hrvaški časopisi in portali so na primer pisali, da je nekoč pred svojim domom v zagrebški četrti Šestine pijan streljal s pištolo. Vendar pa so iz nekega nerazložljivega razloga takrat, ko se je pijan po požarnih stopnicah odpravil po cigarete, padel z višine osmih metrov in umrl na licu mesta, to njegovo slabost – pravzaprav edino človeško od vseh – vsi soglasno zamolčali.
Gre za zanimivo stvar. To, da je človek ob glavo, ko gre po cigarete, in pijan pade s stopnic – ali pade pod kamion ali udari z glavo v robnik ali kako že umrejo pijani ljudje – se dogaja vsak dan in mediji nam o tem poročajo s smrtno resno profesionalnostjo. Na desetine, stotine nesrečnikov se vsak dan opoteka po naših ulicah, bregovih rek in protipožarnih stopnicah, pijanci padajo in cepajo kot muhe in vsak od njih dobi svojih pet minut slave v črni kroniki. Ni treba, da je nesrečnik pri tem anonimen: če bi prav tako pijan po cigarete po zunanjih stopnicah šel in bil ob glavo kak znani nogometaš, igralec, pevec ali pisec, bi bilo »breaking news« z vsemi podrobnostmi nenavadne tragedije. Le politik je, ko je pijan padel s stopnic in umrl – na splošno in nejasno »nesrečno preminil«.
Ćorušićeva nagnjenost k alkoholu pri tem, kot pravim, ni bila skrivnost: ko je tako ob neki drugi priložnosti mrtvo pijan pred lastnimi otroki potegnil pištolo in zagrozil, da se bo ubil, nakar ga je policija odpeljala v psihiatrično bolnišnico Vrapče, so vsi hrvaški časopisi pisali o tem primeru. Zdaj pa, ko se je tako pijan na koncu zares ubil, o tem nihče ne napiše niti besede. Le da je, kako že, »nesrečno preminil«.
Quod licet Iovi, non licet bovi, bi rekli stari Rimljani. Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu. Le da tu velja obratno: kar je dovoljeno navadnemu državljanu, na primer napiti se in biti ob glavo, ni tudi politiku. On lahko vse – lahko pijan prihaja v službo, lahko neki ženski odstrani zdravi jajčnik, lahko zaradi svojega konservativnega svetovnega nazora neko drugo žensko skoraj pošlje v smrt, lahko pijan po soseski strelja iz pištole, lahko pijan maha s pištolo pred otroki – on lahko vse, le ne sme pijan umreti. Če bi na primer preživel, bi vsi časopisi poročali o politiku, ki je pijan padel s stopnic. Tako pa je le »nesrečno preminil«.
Ves primer me je spomnil na smrt zagrebškega župana Milana Bandića, človeka afero, v primerjavi s katerim je bil direktor zagrebškega KBC majhna riba: čeprav je dvajset let polnil časopisne stolpce s svojimi korupcijskimi mahinacijami, je njegova zadnja afera – edina med njimi »majhna« in »povsem človeška«, ko je umrl zaradi infarkta v postelji z ljubico – ostala javna skrivnost, o kateri v časopisih nikoli ni bila napisana niti beseda. Če pa bi preživel ta seks, če bi ga zdravnikom uspelo rešiti, bi izvedeli vsako podrobnost te zgodbe.
Razmišljal sem o tem in edina razlaga tega nenavadnega pojava se skriva v odgovoru na vprašanje z začetka zgodbe: ali so politiki ljudje? Če bi se namreč javno razkrilo, da so tudi oni lahko ob glavo kot tako imenovani navadni ljudje – in bi izdihnili zaradi infarkta v postelji z ljubico ali, kaj jaz vem, pijani strmoglavili s stopnic – bi se izkazalo, da so politiki človeška bitja kot vi.
A oni to, saj razumete, niso in nikoli ne bodo.
