Kdo so torej ljudje, ki na ulicah glavnega mesta prosijo za denar? »Zagotovo ne smemo vseh metati v isti koš. Nekatere v življenje na ulici in prosjačenje prisilijo življenjske razmere, drugi pa za denar prosijo, da bi se malo napili,« rahlo karikira poznavalka pouličnih razmer Mirjam Gostinčar, ki je dobro desetletje delala v društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Takoj poudari, da je treba ločevati med brezdomci (in zlasti uradnimi prodajalci časopisa Kralji ulice) in berači, saj prvi delajo za svoj denar. Včasih se skupini rahlo prekrivata oziroma nekaj posameznikov – običajno so to hudi odvisniki – pod krinko prodajalca časnik izkorišča za nabiranje denarja za alkohol in droge. Nekaj takih se večkrat smuka med mizami lokalov na Petkovškem nabrežju. Če ostanejo praznih rok, se glasno pritožujejo, »skopuške« stranke pa nemalokrat žalijo.

10.2024 - reportaža za Objektiv Beračenje - prosjačenje - berač - prodaja Kralji ulice - Parkirišče TivoliFOTO: Luka Cjuha

Parkirišče Tivoli. Foto: Luka Cjuha

Znajti se moraš ...

»Na cesti sem pristal po ločitvi, ko sem malo ponorel. Saj veste, kakšni smo deci – gremo jokat v gostilno. To je bilo pred več kot dvajsetimi leti, star sem bil kakšnih 30, 40 let. Nekaj časa sem spal na kavču pri prijatelju, potem sem se preselil k drugemu prijatelju, volje, da bi se spravil k sebi, pa nisem imel. Bil sem jezen na ves svet, zdelo se mi je, da so me vsi zafrknili. Počasi so me imeli dovolj, pristal sem na ulici,« delce svoje zgodbe razkriva Dare, ki je na cesti preživel šestnajst let, danes pa prodaja Kralje ulice in najema sobo. »Znajti se moraš, drugega ti ne preostane. Ugotoviti moraš, kje dobiš hrano, kje se lahko umiješ, kje lahko spiš,« našteje prve korake novincev v svetu brez vsega. Sam je tu in tam še malo delal, sicer pa je na ulici prosjačil. Sprva mu je bilo nerodno, a se je navadil tudi na to. »Takrat se nas je družila skupinica štirih, petih. Vsak je bil v nečem dober. Neki Poljak ni znal nič drugega kot fehtati za cigarete, drugi pa smo nabrali kaj drugega. Paradižnik smo dobili pri enem prodajalcu na tržnici, korenje pri drugem. Tudi sicer pa smo zaslužili toliko, da nikoli nismo bili žejni,« se Dare ob spominih na »dobre stare čase« zasmeji na vsa usta. »Nič nam ni manjkalo,« zadovoljno pokima. S pouličnimi prijatelji so zasedli starejšo stavbo, ki naj bi jo sčasoma porušili, v njej so imeli peč, celo televizijo. Imeli so se prav fino. »Zašpecal nas je razgrajač, ki ga nismo spustili noter. Morala bi videti, kako debelo so pogledali policisti, ko so vstopili v stanovanje,« se na glas zakrohota. Ob vprašanju, ali bi se pustil fotografirati, nekaj sekund v tišini premišljuje, nato pa predlog vljudno zavrne. »Če bom kdaj iskal še kako drugo službo, bi delodajalca to lahko odvrnilo,« navede razlog.

10.2024 - reportaža za Objektiv Beračenje - prosjačenje - berač - Čopova ulica - FOTO: Luka Cjuha

Čopova ulica. Foto: Luka Cjuha

Dare pravi, da je bilo včasih na ulici lažje preživeti, podobne zgodbe smo slišali tudi od peščice drugih sogovornikov, ki pa so stežka – četudi anonimno – govorili o svoji usodi. Pred davnimi, kakšnimi dvajsetimi leti nekaterim sploh ni bilo treba beračiti, pa čeprav so živeli na cesti in niso imeli prihodkov. Ljubljančan v srednjih letih, ki se je do danes že postavil na noge, se je takrat prhal v študentskih domovih, ki niso bili zaklenjeni, običajno pa je sledilo še kosilo v študentski kuhinji, ki si ga je skuhal kar sam. »Znajti se je treba,« pravi večina od sogovornikov. Res pa je, da se je ta isti moški v tistih časih kdaj zatekel tudi h kriminalu, po večini je šlo za vlome v avte in kraje radiev, ki so jih s pajdaši potem prodali naprej. Pazili so, da jih policija ni dobila.

Sočutje, prijaznost, dobrovoljnost in poznanstva so najboljši recept za dobre odnose z mimoidočimi in malce polnejše žepe.

Posamezniki, ki na ulici zbirajo denar na družbeno sprejemljiv način in jim mimoidoči prispevke dajejo prostovoljno, s policijo nimajo težav. Pri nas je namreč kaznovano vsiljivo, organizirano ali prisilno beračenje. In le v takih primerih policija posameznike preganja. »Berač mora aktivno poseči v intimo posameznika. Vidno mora nekoga nadlegovati, mora biti vsiljiv, nekoga mora vznemirjati. Denimo, da hodi za nekom, ga vleče za rokav, kriči za njim, ga žali ali zmerja,« primere našteje pomočnik načelnika policijske postaje (PP) Center Iztok Videmšek. Redni obiskovalci središča Ljubljane so s kakšnim takšnim verjetno že imeli opraviti. Bližnje srečanje se je včasih končalo tudi s pljunkom, če prosilec ni prejel daru ali je bil znesek nižji od želenega. Nekatere primere, recimo nezakonito zbiranje prispevkov, policija zazna sama, pri vsiljivem beračenju pa lahko posreduje šele po prijavi oziroma klicu oškodovanca oziroma žrtve.

Domači imajo prednost pred tujci

»Zgodijo se primeri, ko osumljenega ob prihodu patrulje ni več na kraju, saj skoraj nihče ne čaka na policijo, a ga lahko najdejo s pomočjo opisa prič. V primeru, da ga najdejo, izvedejo policijski postopek. Če policist ugotovi, da je bil storjen prekršek, storilec na osnovi kršenja javnega reda in miru prejme globo v višini 41,73 evra,« postopek po prijavi opiše sogovornik Videmšek. Če kaznovani globe ne plača, policija postopek po 30 dneh odstopi organu za prisilno izterjavo. Pri nas je to Finančna uprava Republike Slovenije. Toda kaj se zgodi, če kršitelj ni državljan Slovenije? Možnosti je več. »Če ima stalno prebivališče v tujini, postane plačilni nalog takoj izvršljiv. To pomeni, da mora kršitelj globo plačati na kraju prekrška. Če denarja nima s seboj, se izvršitev zavaruje. Tujcu se začasno odvzame osebni dokument, vrednostni papir ali kakšna druga premičnina, ob plačilu kazni pa se mu zaseženo vrne,« pojasni Iztok Videmšek. Ob sumu, da je kršitelj protipravno dobil premoženjsko korist, da je torej nezakonito priberačil denar, lahko policija tega zaseže in na sodišče poda obdolžilni predlog, v katerem lahko predlaga dokončni odvzem denarja.

16.10.2024 beračenje berač repirtaža za Objektiv foto luka cjuha

Foto: Luka Cjuha

»Tujci, naj gre za cigane ali koga drugega, tukaj nimajo kaj početi. To je moj rajon, že odkar so odprli trgovino. Kar sem nekaterim povedal tudi sam,« je odločen sogovornik Dare. Da avtohtoni berači tujo konkurenco gledajo malo postrani, se strinja tudi Mirjam Gostinčar: »Zdi se jim, da imajo kot domačini prednost in več pravic, da si izborijo boljši prostor.« Eden od tistih, ki prihajajo iz tujine, si tabor občasno postavi v Čopovi ulici. Dolge lase ima spete v čop, ki ga delno zakriva športna čepica s ščitkom, oblačila vojaških barv so vidno zdelana. Družbo mu dela ovčarka, njegova edina prijateljica, za katero zbira hrano oziroma denar. Nežno jo potreplja po glavi, ona ga v zahvalo poliže po roki. Ne najbolj razpoložen za razgrinjanje življenje zgodbe – in to celo za javno objavo! – sprva trmasto molči, potem pa le izusti nekaj besed. Noče razkriti ne imena ne države, iz katere v Ljubljano prihaja že vse od petnajstega leta starosti. Po hitri oceni torej kakšnih 20, morda 30 let. »Življenje,« na hitro odgovori na vprašanje, kaj se je zgodilo, da je pristal na ulici. S psičko spita pod milim nebom, na mrazu, navrže med šivanjem potovalne torbe, ki je njegova sopotnica zagotovo že dosti dlje kot štirinožna prijateljica. Nanj se sicer ne spravljajo, a pozna veliko ljudi s ceste, ki so jih pretepli. »Zakaj? Ker lahko. In ker so revni, zaradi tega pa ranljivi.« Včasih so bili boljši časi, na voljo je bilo več pomoči, se pa tudi sam kdaj ponjo zateče h Kraljem ulice. »Jutri me ne bo več tu, grem naprej, drugam,« se na hitro poslovi.

Med poglavitnimi razlogi za brezdomstvo, ki je tudi lahko povezano z beračenjem, so slabe družinske razmere, pomanjkanje socialne mreže, na ulici pa pristane tudi veliko otrok iz rejništva, ki ob polnoletnosti izgubijo dom.

»Do tujcev ljudje po mojem mnenju niso najbolj prijazni. Gre za neko novo vrsto žicarjev, baje prihajajo iz Romunije ali Bolgarije. Velikokrat stojijo zraven parkomatov in ljudem v zameno za nekaj drobiža pomagajo,« še eno skupino beračev na ljubljanskih ulicah izpostavi Mirjam Gostinčar, nekdanja dolgoletna urednica Kraljev ulice. »Pred leti je bilo res veliko romunskih državljanov in drugih priseljencev, ki so delali v gradbeništvu. A so v tuji državi ostali brez vsega, ker jih niso plačevali, podjetja pa so šla v stečaj. Ničesar niso imeli. Prihajali so tudi k nam v društvo, nekateri pa so na ulici prosjačili. Velik problem v takih primerih je tudi neznanje jezika,« dolgoletne izkušnje opisuje Gostinčarjeva. Poleg tega tujci težje izvejo, kje lahko dobijo pomoč, kje se lahko najedo, kje brezplačno prespijo.

10.2024 - reportaža za Objektiv Beračenje - prosjačenje - berač - Čopova ulica- FOTO: Luka Cjuha

Foto: Luka Cjuha

Nekaj časa je blizu Prešernega trga naslonjen na stavbo sedel starejši moški z dolgo sivo brado. Noge je imel razkrečene, med njimi nastavljen kozarček za zbiranje prispevkov. »Please, please,« je prosil z močnim vzhodnoevropskim naglasom. Prejšnji teden ga ni bilo, je pa na drugi strani Ljubljanice v podobnem položaju za darove prosil od njega malo mlajši moški z dolgo črno brado in kapuco na glavi. »Food, hungry,« je razlagal mimoidočim in jim tudi z rokami kazal, da je lačen. Na vprašanja se ni odzival, strmel je mimo, v prazno. Mnogim Ljubljančanom se je zasmilila starejša gospa z ruto na glavi, ki se je s pomočjo palice počasi prebijala po središču mesta, roko pa tiščala naprej, prosila vbogajme. Tudi ona ni bila domačinka, zadnje mesece je ni več videti.

Industrija beračenja

Da na ulicah beračijo tudi tujci, potrjuje statistika policije. A kot že rečeno, gre le za številke vsiljivega beračenja. »Od 62 kršiteljev v Mestni občini Ljubljana (MOL) jih je letos devet prihajalo iz Slovenije, 53 iz drugih držav EU, od tega velika večina iz Romunije, nobeden pa iz držav tretjega sveta,« glede državljanstva kršiteljev pove Iztok Videmšek s PP Center. S tem so mišljeni predvsem državljani Maroka, Afganistana, Pakistana. Na ljubljanski policiji posebej izpostavljajo, da ne gre za množične kršitve, da so številke nizke bolj ali manj vsako leto. Poleg policije je za nadzor kršitev pristojno tudi mestno redarstvo MU MOL, kjer so do 15. oktobra letos našteli pet kršitev, lani v celem letu sedem, predlani 12, leta 2021 pa 21. Velika večina jih je bila tujcev.

Zdi se, da je že preveč pomoči potrebnih ljudi in premalo vsega, tudi hrane, saj na brezplačna kosila hodijo tudi tisti s službo, ki se s plačo ne zmorejo več prebiti skozi mesec.

Dare, prodajalec Kraljev ulice

V primerjavi z minulim letom so letos v MOL našteli manj kršitev beračenja. Od januarja do septembra letos »le« 62, lani pa 150. Na policiji pravijo, da sta po statistiki izstopali koronski leti, ko je bilo na ulicah manj ali nič ljudi, s tem pa manj kršitev. Po višjem številu pa sta izstopali minulo leto in leto 2016 s 177 kršitvami. Kateri so vzroki za to, ne vedo. Zakonodaja se namreč vmes ni spreminjala, morda je bilo na ulicah le manj beračev ali pa so ljudje postali tolerantnejši do njih in jih niso prijavljali. Ali je med kršitelji več žensk ali moških, na ljubljanski policiji ne znajo povedati, ker podatkov na tak način ne zbirajo. Ali je prej omenjene posameznike v iskanje miloščine prisilila osebna stiska ali so morda del širše mreže »beračarske industrije«, nam ni uspelo izvedeti. Zagotovo pa obstajajo tudi primeri, ko ljudje na ulici ne beračijo prostovoljno, temveč so v to prisiljeni, del zaslužka pa po »delovnem« dnevu predajo vodji skupine. Policisti take primere preiskujejo, enako je pri organiziranem beračenju tujcev, pri čemer so zoper kršitelje možne globe in obdolžilni predlogi, v primeru kaznivih dejanj pa tudi ovadbe. Prisilni berači bi namreč lahko bili žrtve trgovine z ljudmi.

10.2024 - reportaža za Objektiv Beračenje - prosjačenje - berač - Čopova ulicaFOTO: Luka Cjuha

Njegoševa cesta. Foto: Luka Cjuha

»V letošnjem letu na PU Ljubljana takega kaznivega dejanja nismo obravnavali, so pa kriminalisti v povezavi z beračenjem preverjali nekaj anonimnih informacij, pri čemer z zbiranjem obvestil niso potrdili sumov kaznivih dejanj. Na splošno je v takih primerih težje dokazati elemente kaznivega dejanja, in sicer zaradi 'nesodelovanja' oškodovancev oziroma izkoriščanih oseb,« pa glede primerov prisilnega beračenja navaja Iztok Videmšek. Policija skuša v prvi vrsti tovrstna kazniva dejanja sicer preprečiti, in to s poostrenim nadzorom, opazovanjem, interveniranjem. Če na kaki točki zaznajo večjo prisotnost beračev, tja pošljejo več policistov.

Povsem drugačna zgodba je, če berači otrok oziroma mladoletna oseba, saj je v ozadju vedno odrasla oseba oziroma starši. V takih primerih preiskujejo sum zanemarjanja otroka, prisilnega beračenja, trgovine z ljudmi. »Dober dan, imate kaj drobiža?« je pred dnevi pred Metalko v osrčju mesta oče svojega sina učil vljudnega prosjačenja v pravilni slovenščini. Še preden je komu uspelo prijeti za telefon in v trenutku, ko sta začutila fotoaparat v bližini, ju že ni bilo več. Policija v primeru, ko na cesti opazi beračiti otroka, obvesti socialno službo, mladoletnika pa zaščiti. Včasih se žrtev policiji ali komu drugemu sama zaupa, v drugih primerih pridejo do informacij s pomočjo zbiranja obvestil. Ali v to kategorijo spada tudi ženska, ki na ulici sedi z dojenčkom v rokah in prosi miloščino? Po navedbah policije ne. Mora biti namreč podan element prisile, dokler pa njen način zbiranja denarja ni vsiljiv, to ni delo za policijo. Načini za vzbujanje sočutja so namreč različni.

V primerjavi z minulim letom so letos v Mestni občini Ljubljana našteli manj kršitev beračenja. Od januarja do septembra letos »le« 62, lani pa 150.

Zgodi se ... življenje

Sočutje, prijaznost, dobrovoljnost in poznanstva so najboljši recept za dobre odnose z mimoidočimi in malce polnejše žepe. Danes že pokojnemu gospodu Antonu je uspelo v parku pred sodiščem stkati tako pristne vezi, da so mu stalne »stranke« za božič nosile nogavice, pijačo in denar, ena od prodajalk Kraljev ulice pa sploh ne hodi več v trgovino, saj ji špecerijo in druge potrebščine nakupijo drugi. Tako ji vsak mesec ostane vsaj malo dodatnega denarja, da lažje zadiha. Pri dobrih odnosih z mimoidočimi ne škodi niti simpatičen kuža ob nogah tistega, ki prosi za denar. Šestdesetletni Milan, ki mu družbo na mehkem ležišču dela mala Molly, si je v zadnjih petnajstih letih že dodobra uredil življenje, zelo dobro pa ve, kako trdo je lahko življenje. Na ulici je pristal po vrnitvi iz Avstralije, kjer ni mogel več podaljšati vizuma. »Zgodila se je velika prevara. Staro mamo so pretentali, da je na nekoga prepisala stanovanje, ukradli so mi tudi gostilno,« izpostavi enega od razlogov za nesrečno situacijo, kot drugega pa psihične težave, zaradi katerih si je pred leti celo skušal vzeti življenje. A če ga je bog pustil na tem svetu, tako pač mora biti. Nekaj časa je bival v skvotu v Rogu in Kolizeju, na klopci ni nikoli spal. Postavil se je na noge, stalnim strankam, ki vedno prinesejo tudi priboljške za Molly, prodaja Kralje ulice, živita pa v najeti sobici.

Običajno nezdravljene psihične bolezni so eden od razlogov, da ljudje pristanejo na cesti, pravi tudi Mirjam Gostinčar: »Nekateri nimajo niti postavljene diagnoze, za druge, ki jo imajo, pa nihče ne skrbi ali ne jemljejo tablet.« Nekateri simptome blažijo s pijačo, a alkohol težave le še poglablja. Med poglavitnimi razlogi za brezdomstvo, ki je tudi lahko povezano z beračenjem, so slabe družinske razmere, pomanjkanje socialne mreže, na ulici pristane tudi veliko otrok iz rejništva, ki ob polnoletnosti izgubijo svoj dom. Eden takih je 23-letni fant, ki sicer ne prihaja iz Ljubljane, a se je zaradi boljših priložnosti preselil v mesto. No, niti ne preselil, saj se nima kam. Po centru prodaja svoje z roko narisane umetnine. »Pri 19 letih sem pristal na cesti oziroma sem pobegnil od doma. Od tretjega leta dalje sem bil v rejništvu, kjer me je rejnica zlorabljala tako psihično kot fizično,« na kratko povzame svojo zgodbo.

Po izkušnjah Gostinčarjeve je na ljubljanskih ulicah več moških kot žensk, od slednjih se nekatere preživljajo s prostitucijo. Tiste, ki se ne in denimo prodajajo časopis brezdomcev, pa mnogokrat dobivajo nespodobna povabila. »V Ljubljani se sicer da preživeti brez beračenja, saj je za osnovne potrebe poskrbljeno, torej za hrano, pijačo, oblačila, higieno, najde se prenočišče, imamo tudi ambulanto za tiste brez zdravstvenega zavarovanja,« našteje Mirjam Gostinčar, a dodaja, da »žepnina« v to ni všteta. Drugače je, če si posameznik uredi socialno pomoč. Tisti v stiski se lahko v prestolnici za pomoč obrnejo na centre za socialno delo, Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, Kralje ulice, Karitas, Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje …

Ugodnosti in pomoči v Ljubljani je veliko, se strinja omenjeni Dare, nekoč berač, danes prodajalec Kraljev ulice. A dodaja, da v glavno mesto iz drugih krajev ravno zaradi tega prihaja vse več brezdomcev. »Zdi se, da je že preveč pomoči potrebnih ljudi in premalo vsega, tudi hrane, saj na brezplačna kosila hodijo tudi tisti s službo, ki se s plačo ne zmorejo več prebiti skozi mesec,« ustvari sklep na osnovi lastnih izkušenj. Ko je v eni od skupnosti pred kratkim srečal upokojenko, ki si že več dni ni mogla privoščiti niti kave, ga je stisnilo pri srcu, zato ji je v roke stisnil vrečko črne turške. »Kriza se zelo pozna. Nekoč je bilo lažje dobiti denar, danes pa ljudje še zase nimajo.« V tistem trenutku je mimo prišla gospa z nakupovalnim vozičkom. Dareta je obvestila, da je tokrat prišla le po krompir. Ko ji je prijazno namignil, da bi se ta na krožniku odlično ujel z mesom, mu je s prsti pokazala, da to veliko stane.

Fantku odrezali roko

»Spomnim se primera moškega, prisiljenega v beračenje, ki je bil tudi žrtev zlorab, nasilja in groženj. Povsem izčrpan je sprejel pomoč nevladne organizacije, ki ga je sprejela v krizno namestitev. Želel si je oditi domov, na Slovaško, kamor se je po trdem življenju vrnil le še umret,« predsednica Društva Ključ, centra za boj proti trgovanju z ljudmi, Polona Kovač opiše enega od izstopajočih (a redkih) tovrstnih primerov pri nas. Zgodbe, ko naj bi vodje organiziranih skupin žrtve, ki jih pošiljajo prosjačit na ulico, načrtno pohabili, da bi se ljudem bolj zasmilili in bi zaslužili več denarja, niso mit, ampak resnica. »Informacije o načrtnih pohabitvah smo dobili predvsem na srečanjih s sorodnimi nevladnimi organizacijami v tujini, na primer v Romuniji. Tam delajo z žrtvami, ki so jih kot take sicer prepoznali v eni od zahodnih držav, nato pa jih vrnili v domovino. V EU se to vsekakor dogaja, konkretnih podatkov o primerih pri nas pa nimamo,« še pravi Kovačeva. Pred leti je bila v Romuniji ravno v času, ko so iz Belgije pripeljali okoli dvanajst let starega fantka. Povedal je, da je bil na ulicah različnih evropskih mest že od devetega leta starosti in da so mu, preden so ga odpeljali, odrezali roko.

Mame izsiljujejo z dojenčki

Najranljivejše tarče združb organiziranega beračenja so ljudje, ki prihajajo iz močno deprivilegiranih okolij, pogosto z določenimi omejitvami, velikokrat so tako rekoč že rojeni v sistem izkoriščanja. Gre tako za moške kot ženske, velikokrat tudi otroke. »Dojenčke mnogokrat zadržujejo v državi izvora, na tak način pa izvajajo pritisk na njihove mame, ki morajo po ulicah tujih mest beračiti in krasti. Kar dobijo, pa ne morejo porabiti za lastno preživetje, pač pa se s tem okoristijo drugi, višje postavljeni na hierarhični lestvici v skupnostih,« Polona Kovač izpostavi težke zgodbe ljudi z obrobja družbe. Za prisilno beračenje in prisilno izvrševanje kaznivih dejanj kakor tudi za prostitucijo kriminalne združbe izkoriščajo tudi otroke. Gre za otroke brez spremstva, prosilce za mednarodno zaščito, torej migrante, ki se za to, da bi dobili denar za nadaljevanje poti, pogosto spravijo v nevarne situacije oziroma jih vanje prisilijo tihotapci. V tem kontekstu ti postanejo tudi trgovci z ljudmi.

Izkušenj z žrtvami prisilnega beračenja imajo v Društvu Ključ sicer sorazmerno malo, ko pa prejmejo obvestilo o možnem primeru, v skladu s sporazumom obvestijo policijo. Doslej še niso imeli nameščene nobene žrtve prisilnega beračenja, niti v krizni namestitvi ni bilo veliko oseb z izkušnjo te oblike trgovine z ljudmi, pravi predsednica Kovačeva. Na posamezne primere kdaj naletijo na ulici, obvestijo policijo, a na žalost take zgodbe pogosto vseeno nimajo srečnega konca – da bi morebitne žrtve umaknili iz nevarnega okolja in bi dobile potrebovano pomoč. Med konkretnimi primeri pri nas izpostavi primer družine iz Slovaške, ki se je pred leti v Mariboru končal z obsodilno sodbo zaradi izkoriščanja oziroma prisilnega beračenja. Srečala pa se je tudi s primerom »potujoče« družine, v kateri je bilo šest otrok izkoriščanih za beračenje in najverjetneje tudi za tatvine po ulicah različnih mest v Španiji, Italiji in Sloveniji. Takrat so bili na poti v BiH. Če mimoidoči sumijo, da je oseba, ki jih prosi za denar, žrtev prisilnega beračenja, je bolje, da ji denarja ne dajo. »Ta namreč ni namenjen njim, temveč bogatenju njihovih vodij. Dokler se take aktivnosti izplačajo, bodo vanje silili ranljive ljudi,« še svetuje predsednica Društva Ključ. Najbolje je, da se v takih primerih obrnejo na policijo, neposredno na 113, če pa tega ne želijo, lahko informacije na 080 1722 posredujejo tudi njim, oni pa jih bodo posredovali naprej na generalno policijsko upravo.

Krizna namestitev

Žrtev prisilnega beračenja od leta 2017 na Slovenski karitas niso obravnavali, so pa od takrat do danes obravnavali 62 žrtev trgovine z ljudmi, ki so potrebovale krizno namestitev. »Velika večina je bila izkoriščanih v prisilni prostituciji in prisilnem delu, zlasti letos,« je pojasnila Mojca Kepic s Slovenske karitas. Od leta 2006 izvajajo projekt oskrbe žrtev tovrstnega kaznivega dejanja. Omogočajo krizno namestitev, prehrano, zdravstveno pomoč, psihosocialno podporo, tolmačenje v 19 jezikih, saj gre običajno za tuje državljane, žrtvam pomagajo tudi pri vrnitvi v domovino. Otroke, mlade in pedagoge pa v sklopu programa ozaveščajo o nevarnostih in pasteh trgovine z ljudmi. Letos so na slovenskih šolah izvedli 22 preventivnih delavnic.

Priporočamo