Moderator večine programa, zgodovinar, kolega in prijatelj Dragan Markovina nas je nekaj povabil, da bi spregovorili o posameznih temah, tako da smo konec tedna preživeli v najboljšem času za dopustovanje na Jadranu. Festival financirajo s prostovoljnimi prispevki in donacijami ljudi s Korčule in nas s celine. Domači sokovi, žganje in vino ter hrana so brezplačni, domačini pa naredijo vse, da se človek dobro počuti. Če bi bil komunizem, ki bi moral priti, videti tako – ne bi imel nič proti. Glavna stvar na tem festivalu je nepretencioznost.
Obstaja pa tudi del zgodbe, ki ni idiličen: del lokalne skupnosti, ki podpira HDZ-župana, ni naklonjen temu zbiranju. Ves čas mu poskušajo kaj podtakniti, letos pa so si, tako se zdi, izmislili incident, v katerem so »poškodovali« mural, ki je posvečen branitelju, ki je padel v Vukovarju, bil pa je Francoz. Pozdrav na muralu je bil ustaški »Za dom spremni« in neonacisti so ga počečkali, to pa podtaknili festivalskemu dogajanju. Kot da nimamo drugega dela. To ni bilo dovolj in na fotografiji puljskega pevskega zbora Praksa so izbrisali hrvaško zastavo, ki vihra na bližnjem stolpu, jo objavili na svojem portalu in potem te ženske obtožili, da so to naredile. Zbor, katerega repertoar sestavljajo skrbno aranžirane partizanske in antifašistične pesmi iz vseh krajev sveta, kjer je obstajal antifašizem, je skupina izjemno simpatičnih Istrank, ki jih vodi Edna Strenja. Slišali smo jih v soboto, drugi dan festivala kot svojevrsten uvod v dokumentarec Ono što treba učiniti (Kar je treba storiti), zgodba, ki me je čustveno dobesedno – razvnela.
Tranzicija jih je izpljunila
To je zgodba o Delavski svetovalnici, v kateri dva Gorana, Zrnić in Lukić, ter Laura Orel vodijo boj za delavce v neusmiljenem in pogosto nekorektnem okolju, ki ga lahko predstavljajo slovenski delodajalci. Film se začne na videz nekoliko naivno: z intervjujem z žensko, ki je stara petdeset in ki v polomljeni slovenščini pripoveduje svojo zgodbo. V kateri gre za zlorabo kljub njenemu slabemu zdravju. Stvar potem preide s primera na primer, protagonisti pa iz situacije v situacijo postanejo v očeh gledalcev vse pomembnejši. Ob ritmu, ki med filmom ne opeša, so zgodbe na robu tragedije in z obilico humorja. Iz Bosne, od kod pa: od tam je tudi večina delavcev, katerih interese brani trojica. Film iz nekaj posameznih usod prehaja na primer Luke Koper, kjer je okoli 400 delavcev po večletnem boju – nekateri so v Sloveniji že več kot štiri desetletja – zakonito zaposlenih in teče jim staž. Monologa nekega delavca na koncu vam ne bom razkril, a moram reči, da ta film vsebuje enega najboljših dialogov, kar sem jih slišal v zadnjih desetih letih. Vse, kar nas je bolelo, vse to vezanje otrobov o delovnopravnih odnosih, usoda ljudi, ki nimajo izbire, ki se preprosto niso znašli v tranziciji, ta pa jih ni sprejela, drame boja za preživetje in komične situacije, vse to v teh devetdesetih minutah. Če imate torej čas, si pojdite do nedelje v Kinodvor ogledat ta res izvrstni film, nagrajen v Leipzigu, Beogradu, Ljubljani in Pulju.