Plačana bolniška odsotnost je v večini razvitih držav univerzalna delavska pravica. Cilj tega plemenitega civilizacijskega standarda je v ohranjanju produktivnosti delovne sile in s tem stabilnega gospodarstva. Evropske države so pri zagotavljanju plačane bolniške odsotnosti, pogosto do dve leti v višini od 70 do 100 odstotkov plače zaposlenega, najbolj velikodušne. Na vrhu seznama so Luksemburg, Švedska, Nemčija in seveda Slovenija.
Ne glede na različne strategije evropskih držav je vsem skupna proaktivna drža in deljena vloga glavnih akterjev: delavca, delodajalca in zdravstvene zavarovalnice. Takšna ureditev temelji na ugotovitvah, da pogoste in dolgotrajne bolniške odsotnosti ne izhajajo samo iz zdravstvenega stanja zaposlenega, temveč so hkrati posledica delovnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih, okoljskih in drugih dejavnikov, ki so jim izpostavljeni zaposleni v delovnem in družbenem okolju.
Ni enotnih navodil
Poglejmo Švedsko. Zadnjih 20 let je s pomočjo OECD izvedla vrsto reform. Delavec, delodajalec in državna agencija si delijo finančne in druge obveznosti. Delodajalec mora oceniti delovno sposobnost zaposlenega in pripraviti načrt njegove vrnitve na delo najkasneje v 30 dneh od začetka bolezni. Načrt mora podpirati rehabilitacijo delavca in ukrepe, na primer skrajšan delovnik, drugačne delovne naloge, bodisi začasne bodisi stalne. Zaposleni mora po svojih močeh sodelovati in sprejeti širši nabor delovnih mest. Državna agencija mora oceniti delovno zmožnost zaposlenega, po potrebi organizirati sestanek z delavcem in delodajalcem, delavcu ponuditi poklicno svetovanje in usposabljanje ter srečanje z zavodom za zaposlovanje, če vrnitev na delo ni mogoča. Obdobje bolniškega nadomestila je Švedska omejila na 2,5 leta, medicinska stroka je izdala priporočena obdobja za 90 najpogostejših zdravstvenih stanj.
V Luksemburgu lahko bolniško nadomestilo znaša tudi do 100 odstotkov plače do 1,5 leta. Kljub radodarni politiki tudi Luksemburg preprečuje negativne odklone. Zaposleni lahko prejme nadomestilo za 3 dni na mesec brez zdravniškega potrdila, vendar ne ob ponedeljkih in petkih. V prvih 5 dneh bolniške odsotnosti zaposleni v Luksemburgu ne smejo zapustiti doma, kar smejo zdravstveni uradniki preverjati. V primeru odsotnosti zaposlenega doleti globa.
Slovenija je edina država na svetu, kjer je zaposleni lahko bolniško odsoten neomejeno dolgo, večkrat po malem ali dolgo v kosu. Nadomestilo se po 90 dnevih celo zviša za 10 odstotkov. Ker so po drugi strani nadomestila za trajno nezmožnost za delo zelo nizka, večina v nedogled podaljšuje začasno nezmožnost, tudi če ta traja več kot 10 let in zahteva stalno porabo človeških virov v zdravstvu. Nimamo karenčnega obdobja za pridobitev pravice do nadomestila plače. To pomeni, da se lahko fiktivno prijavite v obvezno zdravstveno zavarovanje in si na primer kot samostojni podjetnik prikažete visoko eno- ali dvomesečno plačo, ki jo nato neomejeno dolgo prejemate na državne stroške. Tovrstne mahinacije omogoča tudi dejstvo, da ni urejenega dostopa do enotne delovne dokumentacije, pri čemer prav samostojni podjetniki te pogosto sploh ne izpolnijo, kot za njih ni obveznega zdravniškega pregleda pred nastopom zaposlitve. Torej ste lahko bolni ali poškodovani že pred nastopom zaposlitve, pa vam tega ne more nihče retrogradno dokazati. Ni enotnih navodil za ravnanje zaposlenih v času bolniške odsotnosti, kar otežuje nadzore, IOZ pa nalaga neprijetno dolžnost, da se od primera do primera odloča o izhodih pacienta, na primer ali lahko obišče mater v sosednjem kraju ali gre na morje. Vsaj na tej točki je vendarle spodbudno in hvalevredno, da se je prav omenjenih enotnih navodil javna zdravstvena zavarovalnica vendarle lotila. Gre sicer za manjše, a vseeno pomembne spremembe, ki bodo pri ljudeh, upajmo, le sprožile premik v miselnosti.
Bolniška tudi za povečanje prsi
Javnosti manj znano je dejstvo, da se bolniška nadomestila iz javne zdravstvene blagajne izplačujejo prednostno pred vsemi drugimi izdatki: za zdravstvene storitve, skrajševanje čakalnih vrst, zdravila, rehabilitacijske programe, medicinske pripomočke itd. Denarja lahko na koncu leta zmanjka za vse razen za bolniška nadomestila. Iz letnega poročila javne zdravstvene zavarovalnice je razvidno, da so v letu 2024 izdatki za bolniška nadomestila znašali 638,8 milijona evrov in so glede na leto 2023 zrasli za 5,2 odstotka (za primerjavo: 2020 – 444,2 milijona evrov, 2021 – 497,7 milijona evrov, 2022 – 689 milijona evrov, 2023 – 606,9 milijona evrov). Če v letu 2024 prištejemo znova višje stroške delodajalcev za približno 80 milijonov evrov – te so posledica ponovnega prenosa obveznosti nadomestila plače v breme zdravstvene zavarovalnice z 20 na 30 dni in omejitev višine nadomestila plače na 2,5-kratnik povprečne plače – je bilo skupno finančno breme v letu 2024 še toliko višje. Trend rasti se ujema z naraščajočim številom izgubljenih dni, ki so po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja znašali v letu 2024 20,51 dneva na zaposlenega. Za primerjavo: 2013 – 14,90 dneva, 2019 – 17,73 dneva, 2020 – 17,92 dneva, 2021 – 19,18 dneva, 2022 – 21,58 dneva, 2023 – 19,13 dneva, pri čemer je zaradi epidemije covida v letih 2021 in 2022 rast logična in razumljiva, a se je žal, kot vidimo, tudi v letih, ki so sledila epidemiji, še vedno nadaljevala.
V Sloveniji ste do plačane bolniške odsotnosti upravičeni tudi v primeru, da se odločite za samoplačniški estetski poseg brez medicinske indikacije. Na primer za korekcijo genitalij ali oprsja. Ni predpisa, ki bi to onemogočal. Pomemben je čas zacelitve poškodbe tkiva, ne pa razlog njenega nastanka. Zgovoren je primer pravice petdesetletne pacientke do staleža zaradi zdravljenja neplodnosti v tujini. Ta ji pripada ne glede na starost in lokacijo zdravljenja, četudi poskuse umetne oploditve ponavlja do zadnjega diha biološke ure. Medicinsko gledano je pravica do bolniške odsotnosti res upravičena, saj gre v vseh opisanih primerih za poškodbo tkiva ali bolezen. Medicinsko gledano je seveda možno izvesti marsikaj. Toda ali smo kot družba pripravljeni sprejeti velikodušnost bolniških nadomestil – tudi v primeru, ko se nekomu zazdi, da je delček njegovega telesa nekoliko preveč postrani – in se hkrati strinjati, da bo v skupni vreči za zdravstvo denarja zmanjkalo za kaj drugega, denimo za redke bolezni otrok, ki te dni prav tako burijo javnost. To ne bi smelo biti predmet arbitrarne odločitve javne zdravstvene zavarovalnice, temveč bi o tem morali skleniti družbeni dogovor.
Opisane evropske izkušnje zgovorno kažejo, česa Slovenija nima, pa bi morala imeti. Če so IOZ v prevladujočih državah zgolj obrobni akterji, ki dajo mnenje v akutnih fazah bolezni, v Sloveniji vse stavimo na IOZ, tudi v nedavno napovedanih spremembah javne zdravstvene zavarovalnice. IOZ je tako v permanentni zagati nasprotujočih si vlog zaupnika, partnerja, izvedenca, nadzornika in biriča. Velja tudi za dežurnega krivca za preveč bolniških odsotnosti. IOZ ima sicer res neomejeno pristojnost odločanja o bolniški odsotnosti do 30 dni, ki pa je zgolj navidezna. Avtonomijo mu jemljejo predpisi, z okrožnicami in razlagami pa tudi javna zdravstvena zavarovalnica, ki kot opisano dopušča bolniški dopust tudi v primerih estetskih operacij. Za bolj odločno omejitev bolniških staležev IOZ nima podpore ne strokovnjakov iz vrst nadzornih zdravnikov, ki breme odločanja o upravičenosti za prvih 30 dni vedno prevali na IOZ, ne v predpisih, kjer je tudi zavarovalnica sama omejena pri uveljavljanju korenitejših sprememb. Spremembam podzakonskih pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja namreč ne sledijo spremembe temeljne področne zakonodaje, kar je tudi razlog, zakaj javna zdravstvena zavarovalnica ne more izvajati odločnejših ukrepov in tudi večino tožb proti zavarovancem na delovnopravnem sodišču izgubi. Tudi medicina dela, ki edina pozna delovna okolja, nima aktivnejše vloge v času bolniškega staleža, pa bi jo morala imeti, na kar nas opozarja OECD. Medicina dela pri nas postaja žal vedno bolj tržna zdravstvena dejavnost, ki jo financirajo delodajalci, zato so ji v interesu predvsem rutinski pregledi zdravih delavcev.
Odrivanje bolnih na rob
V Sloveniji smo izrazito radodarni do bolniškega nadomestila in strašljivo nespodbudni do vračanja delavca na delo, njegove integracije in delovne rehabilitacije. Manj zdrave delavce kot nekoristne izrivamo iz delovnega okolja in jih potiskamo na rob družbe. Vse ključne akterje – delavca, delodajalca, IOZ, javno zdravstveno zavarovalnico ter invalidsko in pokojninsko zavarovalnico – pa sistem sili v pasivno držo. Vidik deljene odgovornosti deležnikov je prezrt, dojemanje delazmožnosti pa črno-belo, bodisi ste za delo zmožni ali nezmožni. Ni vmesnih stanj. Delodajalec ni motiviran, da bi se delavec čim prej vrnil na delo, raje ga nadomesti z drugim, za bolnega naj poskrbi država. Pozabljamo, da so demografski trendi neugodni, da smo starajoča, a tudi vedno bolj dolgoživa družba. Delavce bomo potrebovali tudi po njihovem šestdesetem letu, tudi če ti ne bodo več povsem zdravi.
Korenitejših sistemskih sprememb bolniške odsotnosti se aktualna vlada ni lotila. Tako kot vse vlade pred njo si z ohranjanjem radodarnega sistema bolniških nadomestil kupuje socialni mir. Ob tem je zmotno prepričanje, da je radodaren sistem bolniških nadomestil v službi družbene pravičnosti. Prekarni in agencijski delavci se zaradi strahu pred izgubo službe v bolniški dopust zatečejo šele, ko v resnici ne zmorejo več in je za uspešno zdravljenje pogosto prepozno. Nasprotno bolniški dopust pogosto v nedogled podaljšujejo spretni opolnomočeni posamezniki, ki znajo izkoristiti široke pravice, ki jim jih luknjičav sistem bolniških nadomestil dopušča.
Pametna politika bi že zaradi zagotavljanja ekonomske vzdržnosti sistema bolniških nadomestil za skupno mizo posedla vse glavne akterje: zaposlenega, delodajalca, zdravstveno in invalidsko zavarovalnico. Velikodušnost bolniških nadomestil bi postavila na raven, ki bi zmanjšala izigravanja pravil. S tem bi zmanjšala zdravstveni absentizem in pomembno okrepila tako zelo potrebno odpornost naše družbe. Sedanja vlada bi – s podporo najštevilčnejše poslanske skupine v državnem zboru v zgodovini Slovenije (na začetku mandata je štela 41 poslancev, zdaj 39) – v treh letih ta korak lahko zmogla, a si je žal to veliko priložnost zapravila.
EVA VODNIK, dr. med., spec.
