Pravim, da ni bilo nepričakovano, ker v času globalne depresije potrebujemo radost in smeh. Tisto, kar je bilo nepričakovano, pa je bilo to, da se je priljubljeni, nedolžni rumeni smeško, preprost in precej nedvoumen komunikacijski znak, na koncu izkazal za zelo – dvoumnega.

Izkazalo se je namreč, da pripadniki zdaj že slavne generacije Z, otroci tretjega tisočletja, nedolžnega smeška, ki joka od smeha, doživljajo – kot pasivno agresivnega! Vprašani iz tiktok generacije so takrat novinarjem Wall Street Journala pojasnili, da smeške uporabljajo v ironičnem, celo v sarkastičnem kontekstu, tako da jih doživljajo tudi v drugačnem smislu. Odkrili smo, da celo elektronska komunikacija, zreducirana na osnovne grafične znake in jezik jamskega pračloveka, ni imuna na nesporazum. Od neolitika pa vse do pred nekaj leti je človek, ki se je smejal, izražal veselje in srečo, potem pa smo se začeli spraševati, zakaj se sploh smeji in – še pomembneje – komu se pravzaprav smeji. Od tistega trenutka dalje je komunikacijski znak spet postal nedvoumno jasen: nasmejani smeško v sporočilu, povsem logično, se smeji prejemniku sporočila, torej – se norčuje iz njega.

Dobro, naučili smo se lekcijo in od takrat pazljivo komuniciramo z občutljivimi otroki tretjega tisočletja. Nekaterim za nas benignim gestam in samoumevnim znakom odobravanja, pozornosti in naklonjenosti, celo dostojnemu pozdravu, se izogibamo, da bi preprečili neprijetne nesporazume. Če je smeško, ki joče od smeha, ironičen in sarkastičen, kaj naj rečemo šele za »clapping hands«, male digitalne rumene dlani, ki ploskajo in ki se – zdaj vam je jasno, kajne? – lahko razumejo samo po ironičnem in sarkastičnem ključu. Da ne govorim o majhnem rdečem srcu, ki se, to je zdaj že očitno, lahko razume samo kot čustveno izsiljevanje, torej pasivna agresija. A ni treba niti, da gre za čustvenčke: nekoč smo na primer – spomnili se boste – sporočila zaključevali z malim x, ki je v milenijskem pravopisu izražal nedolžen poljub, a zdaj se mu je pametno izogniti. Če je srce čustveno izsiljevanje in pasivna agresija, je x nedvoumno spolno nadlegovanje, skoraj posilstvo.

Naučili smo se, saj pravim, lekcijo, vse v redu, palec gor, vse OK. Čakaj malo, palec gor?

Pred mesecem dni je neko sporočilo na Redditu povzročilo pravi vihar na družbenih omrežjih. »Ali sem edini, ki 'thumb up' doživlja kot pasivno agresiven?« se je vprašal neki pripadnik generacije Z, ki se v službi, kjer je obkrožen s »starci« iz generacije milenijcev, vsakodnevno sooča s strašnim digitalnim palcem, dvignjenim gor. In izkazalo se je, prav ste uganili, da ni edini: celo afirmativni palec gor vse od časov antičnega Rima pa do včeraj, celi dve tisočletji znak odobravanja in opogumljanja, precej jasen komunikacijski znak dobro opravljenega dela, razumevanja, sprejemanja ali najboljših želja, torej celo ta znak generacija X nenadoma doživlja kot »žaljivo«, »sovražno« in »zelo nedostojno« gesto, kot pasivno agresijo nanje. Nisem si upal vprašati, zakaj. Najbolje je, da nič ne vprašaš, da ne postavljaš odvečnih vprašanj. In vsekakor ne uporabljaj nobenih čustvenčkov.

Na koncu se je vse skupaj izkazalo kot dobro. S tem, ko smo se izognili malim elektronskim grafičnim znakom, smo se vrnili k tistim najstarejšim, izmišljenim pred pet tisoč leti – dobrim starim črkam. Dobra plat črk je ta, da je mogoče z njimi precej natančno izražati občutek do drugega in se izogniti vsakemu nesporazumu. Če hočem biti nedostojen, žaljiv, sovražen in pasivno agresiven, boste to vedeli, saj vam bom to povsem nedvoumno dal vedeti. Ni srčka, smeška, ki joče od smeha, in zapletenega jezika prstov, pri katerem moramo vedeti, kaj pomeni dvig palca, kaj kazalca, kaj pa sredinca. Če hočem reči »jebi se«, preprosto napišem »jebi se« in pika. Pika? Ali res?

Zgodovinarka jezikoslovja dr. Lauren Fonteyn z nizozemske univerze Leiden je pred kratkim objavila rezultate raziskave, ki kažejo, da mladi ljudje piko kot interpunkcijski znak doživljajo kot pasivno agresivno. Jezikoslovec s Cambridgea Owen McArdle je za Daily Telegraph pojasnil, da je »pika že davno izjema in ne norma v komunikaciji mladih ter da ima novo vlogo, označevanje hitrega ali jeznega tona glasu«. Profesor jezikoslovja David Crystal je ugotovil, da se uporaba pike tako »res v temeljih revidira«. V svoji knjigi Making a point piše: »Izmenjava sporočil poteka kot hitri dialog in ljudje preprosto ne postavljajo pike, razen če hočejo kaj poudariti.« Pika torej po novem označuje – jezo.

Na koncu sem dojel, da je edini način, da ne užalim svoje mlade okolice, ta, da sploh ne komuniciram z njo. In da za vsak primer nikakor in nikoli ne uporabljam vejice in pike. V tej vojni generacij je izid tako ali tako očiten in lahko predvidljiv.

Kot bi rekla stara Pitija: Ibis redibis nunquam peribis in bello.*

* Dvoumna prerokba svečenice Pitije v Apolonovem svetišču v Delfih. Pomen prerokbe je odvisen od tega, kam postavimo vejico. Če jo postavimo pred nunquam, pomeni: šel boš, vrnil se boš, nikoli ne boš umrl v vojni. Če pa jo postavimo za nunquam, prerokba pomeni: šel boš, vrnil se ne boš nikoli, umrl boš v vojni.