»Predstavljaj si, da bi se v devetdesetih Jugoslaviji uspelo demokratizirati in obdržati skupaj, čez čas pridružiti evropski zvezi in globoko v enaindvajsetem stoletju dočakati vzpon desničarskega populizma in Donalda Trumpa?« sem jo dražil. »Si sploh upaš zamisliti, kakšna država bi bila ta Jugoslavija leta 2026, če bi se vsi janše, plenkovići, izetbegovići, dodiki, vučići in gruevski povezali v skrajnodesničarski dream team? Orbanova Madžarska in Poljska bratov Kaczyński bi se nam najbrž zdeli obljubljeni demokratični paradiž. Še Putinovi Rusiji bi zavidali njeno liberalnost in pluralnost.«
Seveda sem užival v zbadanju svoje jugonostalgične prijateljice in sem namenoma pretiraval, da bi najina debata tekla, a sem vseeno izhajal iz grenke izkušnje lastnih uresničenih sanj. Ko sem bil še mladenič, nisem namreč sanjal o Jugoslaviji, ki bi preživela krvavi razpad – že takrat mi je bilo jasno, da je ta zgodba končana – sem pa zato sanjal o drugačni, boljši in predvsem bolj odprti Sloveniji. Kot čefur s Fužin, človek na -ić, Neslovenec, ali kakor koli me je že dojemala takratna nestrpna okolica, sem si želel nekoč živeti v državi, v kateri bi bilo moje ime povsem običajno in v kateri bi bil lahko kljub polstrešici enak vsem drugim Slovencem; želel sem si živeti v državi, v kateri bi bili vojnovići in đorđići enaki novakom in hočevarjem.