Kakšno je bilo pohištvo? Tega se pravzaprav sploh ne spomnim. Pred očmi, ki lezejo skupaj, ker bi se telo rado še bolj zmanjšalo in se selilo skozi čas in prostor, lebdijo temno rjave omare iz masivnega lesa. Šekasti odtenki na njihovih vratih so podobni odtisom sape velikana, ki se je zadrževal v sobi, medtem ko sem jaz po kosilu zadremal in ga zaradi tega nisem videl. Je bila preproga temno rdeča? Kot otroku so se mi vse preproge vedno zdele temno rdeče. Potem so tu snopi svetlobe, sledi poslavljajočih se ostankov sonca in znotraj njih ena sama zmeda lebdečih delcev prahu, ki so se nenadoma iz nevidnih statistov spremenili v glavne igralce. A najpomembnejše je, da je tam velika lesena postelja. Na njej ležim kot majhen brodolomec, ki je pripravljen priseči, da leži na prostranem in mirnem oceanu, ko se ta pripravlja, da bo zaspal.
V sosednji sobi je kuhinja. Če stojiš v njej, so levo od spalničnih vrat še ena vrata, ki vodijo v predsobo, še bolj levo pa je štedilnik na premog s svojimi znamenitimi rinkami. Ob njem je skrinja za premog. Na njej po navadi sedi stari oče in kadi polovičke drave brez filtra ali pa kakšne druge cigarete z imenom reke. Sredi kuhinje je miza. Za mizo – ob drugi, zunanji steni – kavč, ob oknu, ker je tam dovolj dnevne svetlobe, šivalni stroj in v kotu, diagonalno od vrat: lesen radijski sprejemnik znamke Schaub-Lorenz, ki ga je oče leta 1957 prinesel iz Nemčije in je nasledil prejšnji leseni radio Kosmaj. Sprejemnik je podoben smešnemu robotu ali pa obrazu psa kakšne azijske pasme.
