Vsi smo bili tam, piflarji, uporniki, izobčenci, princeske in športniki. Nekateri bolj, drugi manj razvajeni. In vsi smo v sebi, vendar vsak zase, nosili ogromno nakopičene najstniške jeze. Do šole kot take, do staršev, učiteljev, sošolcev, družbe … Do sveta okoli nas na splošno. Pisali so se grafiti, lepili plakati s protestnimi vsebinami, izginjali so dnevniki, gorele redovalnice, oblikovala se je stavka. Nenazadnje smo imeli v moškem veceju loške gimnazije svoj Zorro klub ​ kot obliko zatočišča pred vsem, kar nas je čakalo zunaj njega. Vanj smo vstopili in izstopili vsak zase, dokler režiser John Hughes s filmom Sobotni klub​ vse navideznih razlik in stereotipov med nami ni obrnil na glavo. V dobro uro in pol filma je zgostil vso našo srednješolsko izkušnjo. Vcepil nam je občutek, kot da bi film posnel srednješolec, kot da bi film lahko posnel kdor koli od nas.

Brez pokroviteljskega odnosa