V temelju razočaranja nad vsakim svetovnim prvenstvom je občutek, da nismo dobili tistega, kar smo vložili: zbujanje ob treh, po zbujanju ogled tekem za nazaj, iskreno zanimanje za Zelenortske otoke in Curaçao ter majhne radosti, kot je bila tista, ko je Maroko z enajstmetrovkami izločil Nizozemsko ali pa ko je Paragvaj na enak način domov poslal Nemčijo, sicer po tekmi, v kateri – milo rečeno – nobena ekipa ni pokazala skoraj ničesar.
Končnica tega svetovnega prvenstva je skoraj preslikava lige prvakov. Kljub vsemu so v polfinale prišle štiri uradno najboljše ekipe s seznama Fife: ni presenečenja, ni »majhnih« kot tudi ni junakov, ki bi se jih v prihodnosti lahko spominjali. Pred več kot dvema mesecema smo na tem mestu pisali, da je predsednik Fife Gianni Infantino prodal šov Donaldu Trumpu. Za katerega je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo vmešal v vso stvar in razveljavil rdeči karton igralcu ZDA Folarinu Balogunu, ki bi mu to v nekih drugih časih otežilo kariero. Danes pa – ne. Vse traja en dan in ko se bodo v nedeljo zvečer ugasnile luči na stadionu MetLife – sicer domu footballa, preurejenem za soccer – bo ostala zgodba o 104 tekmah, o najdaljšem turnirju v zgodovini, o tem, kako se je naivnost Senegala proti Belgiji izkazala za usodno, kako so Argentino skozi tekme vsakič na drugačen način potisnili naprej, kako je Španija našla model, da iz tekme v tekmo izboljšuje formo, in da je Francija imela eno najmočnejših ekip v zgodovini, v kateri se po dva igralca približno enake kakovosti borita za mesto v ekipi. Tukaj pa je še Anglija z najmanj šaljivosti in duhovitosti v igri, a z jasnim načrtom in s srečo, ki spremlja pogumne. Ta pogum se je kalil v najbolj razvpiti in verjetno tudi najbolj tekmovalni ligi na svetu, v premiershipu, njegov glavni nosilec pa je Harry Levjesrčni Kane. Veliki, pravi srednji napadalec, scorer, ki je vedno pripravljen potegniti naprej, vedno s pogledom proti golu. Večji od Alana Shearerja, gotovo.