Kot članica ženskega tria The Sequence je postavila temelje žanru, s klasičnim petjem med nizanjem verzov pa celo hodila pred časom. Petje je bilo namreč njena velika strast, zato je vedno vedela, da se bo na neki točki vrnila v svoje kulturno izhodišče in zavetišče. V začetku novega tisočletja je uspela kot izvajalka modernega rhythm in bluesa ali neosoula, bila večkrat nominirana za nagrado grammy ter izdala in realizirala deset samostojnih studijskih albumov, zadnjega, z naslovom Love Language, leta 2023. V soboto je umrla v prometni nesreči, ko je bila na poti na koncert v mestecu Mobile v Alabami. Pogovor z njo je bil posnet pred njenim gostovanjem v Ljubljani leta 2018.
Za soulovske pevke srednje in starejše generacije je skoraj pregovorno ali naravno, da ne uporabim besede klišejsko, da so oziroma ste prve pevske korake naredile v lokalni cerkvi. Kaj ste se naučili in kakšne spretnosti ste odnesli iz cerkvenega zbora, ki so vam pomagale na kasnejši umetniški poti?Petje v cerkvenem zboru je bilo zame velika življenjska izkušnja. Že samo poslušanje me je prepojilo z ljubeznijo do spiritualne glasbe, njenega sporočila nečemu večjemu od nas, da si hkrati posvečen in sproščen pri podajanju sporočila. Naučila sem se biti del velike družine, da sem košček večjega pevskega mozaika, kjer moram obenem peti in slišati, kako drugi pojejo okoli mene. V zboru sem morala najti sebe, vanj umestiti svoj glas, kar je bil odličen naraven »trening«, ki mi je služil za naprej, ko sem iskala spremljevalne pevke za svoje pesmi. Govor je o disciplini, ki jo lahko razviješ le v sodelovanju z drugimi. V zboru je tako kot v življenju, moraš poiskati svoj prostor, se prilagajati širši skupnosti in vztrajati pri svojih individualnih ciljih, ki pa pri tem ne smejo narušiti notranje harmonije. Res, velika šola, ki bi jo marsikdo moral dati skozi. Prepričana sem, da bi bilo potem med nami manj egoizma.
