Prosili so me, da napišem pesem za
promocijo cepičev rdečeliste bukve,
ki jo bodo morali podret, da bodo sezidali sodoben prizidek
k ljubljanski operi. Kar sem napisal, jim ni bilo všeč.
Zdaj bukve ni več. Kako je s cepiči, ne vem.
Prizidek je v delu. Meni pa je ostala pesem.
Sto dvajset let je stara bukev
in teh sto dvajset let ne da se razsadit.
S cepiči se mogoče res lahko ohrani prav ta bukev,
ne da pa se z njimi ohranit njena časovna nit.
A Slovenci smo pač takega kova,
da vsakič začenjamo znova.
Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov
nam vsak nov cepec vse staro uniči,
da od tradicije ostajajo samo cepiči.