Prosili so me, da napišem pesem za

promocijo cepičev rdečeliste bukve,

ki jo bodo morali podret, da bodo sezidali sodoben prizidek

k ljubljanski operi. Kar sem napisal, jim ni bilo všeč.

Zdaj bukve ni več. Kako je s cepiči, ne vem.

Prizidek je v delu. Meni pa je ostala pesem.

 

Sto dvajset let je stara bukev

in teh sto dvajset let ne da se razsadit.

S cepiči se mogoče res lahko ohrani prav ta bukev,

ne da pa se z njimi ohranit njena časovna nit.

 

A Slovenci smo pač takega kova,

da vsakič začenjamo znova.

Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov

nam vsak nov cepec vse staro uniči,

da od tradicije ostajajo samo cepiči.

 

 

 

Andrej Rozman Roza (1955), slovenski pesnik, pisatelj in dramatik

Vir: Zdravilo za čas, MK, 2026

Priporočamo