Takrat je bilo v čakanju nekaj napetosti, nekaj upanja, danes pa te napetosti ni več. Sezona se je končala, predstave so bile odigrane, občinstvo je prihajalo, igralci so igrali. Tudi v pogojih, ki jih je mogoče razglašati za ustvarjalni izziv samo tako dolgo, dokler ne postanejo alibi za tiste, ki bi morali poskrbeti za normalnost. Litostrojska lahko ima svoj čar, lahko je dokaz, da se gledališče rodi tudi tam, kjer ga ne pričakujemo. Ne more pa postati odgovor na vprašanje, kje je osrednja gledališka hiša države. Začasnost je dostojanstvena, dokler je res začasna. Ko se raztegne v nedoločeno prihodnost, postane navada.
Fotografija: Luka Cjuha
Čakanje na čakanje, na čakanje …
Če smo ob začetku sezone Dramo še lahko primerjali z Beckettovo igro Čakajoč Godota, se ob njenem koncu zdi, da primerjava ni bila literarna domislica, temveč žalostno natančen opis naše kulturne realnosti.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()