Srce literarnih del San Juana de la Cruza, Francisca de Queveda, svete Terese de Jesus, Garcilasa, Gongore sem bil skušal pred mnogimi leti najti v družinski hiši, v knjigah in na ulicah, v podzemnih železnicah in v parkih Ciudada, toda šele v tistih noči, ko sem slišal glas mehiškega pisatelja Ricarda Garibayja, ki si je izpulil tanko rezino javnega denarja in s pomočjo preproste državne televizije potopil griče, vzpetine in zaselke v državi Morelos v klasično poezijo, so vame resnično vstopili moč, strogost, inteligentnost in duh vrha te baročne poetične govorice.
* * *
V tistih subtropskih nočeh sva se z ženo usedla pred televizor na mali terasi, ki se je odpirala na mali vrt, zavit v vonj po jasminu in limonovcih, in z začudenjem so naju navdajali spretni skoki, zasuki in kotički, ki so prihajali iz 16. in 17. stoletja in za katere sva bila, da bi jih bolje ulovila v zvok in sliko, občasno primorana obračati nestabilno anteno v vse smeri.
Nezgrešljivost Garibayjevega glasu se je opirala predvsem na dejstvo, da televizijskim gledalcem ni skušal poezije iz zlate dobe približati na celosten in akademski način, pač pa so njegove izgovorjene besede in zgodovinskost delovale le z enimi samim ciljem: poslušalca opijaniti vrstico za vrstico, verz za verzom, od prvega samostalnika do zadnjega pridevnika.
Moje srce se še vedno vznemiri ob podobi Garibayja, ki je med statičnim hrumenjem ekrana dvigoval roke proti nebu in ponavljal vznesene besede Quevedovih vrstic: »Njegov grob so zvonovi Flandrije, epitaf pa luna krvaveča.«
A to ni bilo ne prvič ne zadnjič, da je poezija do mene prihajala prek televizijskega ekrana. Skorajda nezavedno me je napadla prav vsak božič, med šestim in enajstim letom, ko sem se skorajda kot del nekega osebnega obreda neslišno izmaknil od božičnega omizja, se splazil v prvo nadstropje v sobo svojih staršev in prižgal televizijo ter se predal zamaknjenju, ki bi se v očeh nevtralnega opazovalca znalo zdeti skorajda biblično ali pa psihotropno. To zamaknjenje je trajalo natanko 26 minut in vodil ga je magični glas Borisa Karloffa.
Vseh okoliščin se ne spominjam dobro, toda ko sem prvič videl animirani film Kako je Grinch ukradel božič, sem pred televizorjem sedel sam. Ko sem se po zimskih počitnicah vrnil v šolo, sem spraševal tiste, ki so me bili pripravljeni poslušati, ali je še kdo na televiziji gledal prenos te risanke. Nihče. Nihče ni videl nečesa, kar je bilo zame najlepši del tistega božiča. In tako je bilo še leta, vse dokler ni mehiška televizija risanke nehala predvajati. Nikogar nisem našel, ki bi mi kdaj odgovoril, da je risanko videl, in nikoli me nihče iz naše družine ni pospremil v zgornje nadstropje, da bi si jo ogledal z mano, kot tudi nihče, vsaj tako se mi je zdelo, ni razumel tega, o čemer sem pripovedoval.
Dolga leta po tistih sobotnih televizijskih prenosih v subtropskem podnebju sem naletel na originalen posnetek, v katerem je Borges razčlenil sonet, s katerim je Quevedo želel počastiti spomin na svojega prijatelja Pedra Téllez-Giróna y Velasca, grofa iz Osune, ki je precej žalostno, pozabljen od sveta, potem ko je Španiji prinesel veličastne vojaške zmage, umrl v zaporu.
Na moje veliko presenečenje je božanski slepec nesmrtno pesem označil za neki neuspel sodni zagovor. A takoj zatem je začel reševati njene uspele dele: v nekaj absurdnih verzih je znotraj racionalnega razpona znal najti presenetljivo lepoto poezije, osvetlil je predvsem vrednost dvoumnosti, ki je lahko bila najplodovitejša le v »posrečenem verzu« krvaveče lune: na kaj je mislil Quevedo s to krvavečo luno? Morda na luno, ki je na njegovem obrazu odsevala krvaveča flandrijska polja? Na rdečo luno apokalipse? Na zastavo s traških polj?
Borgesu bom vedno pritrjeval v njegovi zahtevi, naj ne prilepimo enega samega pomena na sinodalno podobo univerzalne poezije, temveč naj pustimo tej podobi utripati v slavi svoje dvoumnosti, veličastnosti, ki jo v mojem primeru bogati – v tem vidim veliko prednost osebnega branja, ki vedno pomnoži sijaj klasičnih del – torej dvoumnosti, ki jo bo v mojem primeru vedno bogatila podoba Ricarda Garibayja, ki vzneseno dviguje roke proti nebu na tistem malem zaslonu z zamazano ločljivostjo in ji dodaja razkošen vonj po jasminu in limonovcih.
Skorajda vsa poezija, ki jo je uporabil Dr. Seuss (kar je bilo pisateljsko ime Theodorja Seussa Geisela), stvaritelj Grincha in številnih drugih otroških klasičnih del 20. stoletja, za pripovedovanje zgodbe uporablja strukturo tetrametra, precej običajno formalno obliko v otroški anglosaški literaturi, ki pesem poganja v galop s štirimi kadenčnimi stopicami; vsako sestavljata dva nenaglašena in en naglašen zlog, kar daje verzu ritem, ki zveni nekako kot:
ta-ta-DUM, ta-ta-DUM,
ta-ta-DUM, ta-ta-DUM.
Seveda o vsem tem nisem imel pojma, ko so me prvič začarali verzi Dr. Seussa in glas Borisa Karloffa – na srečo nam ni treba poznati pesniških teorij, da nas poezija lahko uroči – zato sem dolgo časa mislil, da imajo zasluge za moje veliko navdušenje nad njimi sama zgodbica, zelo značilna poteza risarskega in pesniškega mojstra ter glasba.
* * *
Precej let je minilo, preden sem se ponovno srečal z njegovo zgodbo. V Mehiki sem v manjšem kraju upravljal gledališče in nekega dne proti koncu leta me je neka Severnoameričanka vprašala, ali bi lahko za božič zavrtel risanko Kako je Grinch ukradel božič, ona pa bi prinesla film. Njeno prošnjo sem z navdušenjem uresničil in tistega dne, ko se je lepa gručica babyboomerjev z otroki in vnuki namestila v sedeže, jaz pa sem stoje spremljal projekcijo v kabini za balkoni, sem po prvih verzih, ki jih je izgovoril Boris Karloff, začutil, kako se moje telo mehča. Obšel me je lahen občutek vrtoglavice, kot da se bom onesvestil. Ko sem prišel do sape in zavedanja in sem se pogreznil v enega izmed sedežev na balkonu, sem v glavi slišal glas, ki mi je govoril: rima, stari, to je bila rima… (risanke sem vedno oboževal, toda Kremenčkovi so bili čista prozaičnost).
Danes se sprašujem, kakšen bi bil moj odnos do Grincha, če v otroštvu ne bi bil edini, ki sem ga v svojem okolju poznal in se z njim ter njegovim sovraštvom – ki se je kasneje razraslo tudi do božične ponorelosti – poistovetil. Le kaj bi se zgodilo s tem žarenjem, ki je ostajalo nedotaknjeno v tej popolni osami, če bi imel kot otrok pri roki Google in z njegovo pomočjo dostop do tisoče oboževalcev tega zelenega strašila ter celo dostop do mreže njegovih oboževalcev? Verjetno bi bilo vse zelo drugače, drugega pa nič. Ne boljše, ne slabše, samo drugače.
Zdi se, da je izvor privlačnosti, ki jo imajo za nas rima, ritem in glasba verzov, evforičen odgovor, ki se v naših možganih oblikuje kot nagrada za sposobnost, s katero lahko predvidimo drobne pripetljaje v prihodnosti s pomočjo podatkov iz preteklih izkušenj.
Ta-ta-dum, ta-ta-dum…
Že zdaj lahko predvidim razočaranje, s katerim bodo ta moj predlog sprejeli tisti, ki ne želijo razumeti svetega odnosa, ki ga lahko vzpostavimo z glasbo in poezijo – in gotovo bo kdo razočaran tudi zato, ker v isti sapi pišem o Quevedu in Dr. Seussu.
Seveda me to veseli, zabava in navdušuje. Navdušen sem nad tem, kar smo ljudje ustvarili na osnovi neke preproste fiziološke reakcije telesa: razsvetljene nagovore, otroške pravljice, krvaveče lune. Slavim in celo opaja me čustvo, ki je skorajda pokroviteljsko do naših neprestanih dnevnih prizadevanj, da bi v teh časih našli vsaj senco vzvišenega. Ker sem te dni praznično razpoložen, proslavljam dejstvo, da lahko poezijo beremo na platformah, ki jih mnogi vidijo kot profane, komercialne, pritlehne. In se z nečim, kar meji na razneženost, spominjam tiste nezanesljive aluminijaste antene, ki mi je omogočila, da sem poslušal čudovit in izginjajoč glas možakarja iz 17. stoletja, ki je obžaloval in slavil smrt prijatelja.
