Uveljavi se »začasno premirje« po načelu čigar ozemlje, tega religija (cuius regio, eius religio, lat.). Čeprav še ne pod tem naslovom, ki je kasnejšega datuma. Luther si je lahko oddahnil in se utiril v družinsko življenje v Wittenbergu. Tudi kot skrben oče pravkar rojenega prvega otroka – sina Hansa. Kot oče reformacije pa si je že nekaj časa priznaval, da gredo stvari svojo pot, da njegov duhovni otrok ni več v njegovih rokah.
V letu, ko je papež Leon XIV. »izobčil« četverico iz »razkolniške« Družbe svetega Pija X., se je upravičeno še enkrat vprašati, zakaj je Luthra doletelo izobčenje. Kako in zakaj se instrument, ki mu je stregel po življenju, razlikuje od letošnjega, ki ob pol milijona drugih tradicionalistov zadeva tudi nekaj Slovencev? Kako je danes s čigar ozemlje, tega religija? Ali nismo že do vratu v dobi čigar tehnologija, tega ozemlje oziroma vsakokratni interesi?
Gospodarji od zibelke do groba
Rimskokatoliška cerkev je v stoletjih vzpostavila instrument nekritičnega vključevanja vernikov in birokratsko-avtoritarnega izključevanja nepravih. Na eni strani je bil obvezen otroški krst (vključitev), na drugi strani disciplinski ukrep izobčenja iz skupnosti. Tisti, ki so bili med tema mejnikoma, so bili del svete skupnosti, izključeni so do nadaljnjega lebdeli v sferi »nečistega«.
Če je nekakšen disciplinski mehanizem vključevanja-izključevanja lasten vsem religijam, je (bil) katoliški glede vrste značilnosti poseben. Krst je pomenil vpis v družbo, tudi pridobitev civilnih pravic. Pravice pa po vpisu niso bile nepogojevane. V primeru vedênja, ki je bilo šteto za greh, so bile ukinjene, dokler cerkveni uradnik ni odobril odveze. S tem sta bila spet mogoča dostop do obhajila (communio) in ponovna vključitev v skupnost (communitas).