Svetovni časniki že praktično vse od svojega začetka redno namenjajo svoje strani tudi tipično ženskim temam, kot so moda, nega otroka, kuharski recepti in podobno, čeprav v novejšem času te zadeve med spoloma niso več tako ostro ločene kot včasih. Med številnimi časopisnimi članki, odkritimi v starih časnikih, smo tokrat izbrali dva, za katera ni mogoče reči, da pojeta ravno hvalnico ženskam. Prej nasprotno. Med, kot rečeno, številnimi članki z ženskimi temami niti ni nenavadno, da se najdejo tudi takšni, praviloma nastali izpod peresa moškega pisca. V novinarstvu so v nasprotju z današnjimi časi sprva krepko prevladovali moški. Po nekem podatku iz leta 1912 naj bi bilo v novinarskih vrstah vsega sedem odstotkov žensk, na položaju urednic pa so bile te sila redke. V ZDA so menda šele prej omenjenega leta začeli razmišljati, da bi na univerzah omogočili študij novinarstva tudi ženskemu spolu, kajti do tedaj so se nanj mogli vpisati le moški. Predlagatelji te spremembe so še dodali, da bi morale mladenke pred vpisom na fakulteto za novinarstvo obiskovati še nekakšen pripravljalni tečaj, ki moškemu spolu seveda ni bil potreben. Zelo majhen odstotek žensk je bilo v začetku preteklega stoletja najti tudi v zdravniških in pravniških vrstah.
Donesek k prirodoslovju dame
»Ženska« je označba za spol in je pozitiv. »Gospa« označuje pripadnost, naslov, je komparativ. »Dama« je iznajdba kulture. Je superlativ. Dama je ženska, pa tega ne sliši rada. In je gospa, pa joj ni nič do tega. Ona se je razvila še nad obe ti dve nižji stopnji. (…) Ženska ima glavno vlogo v liriki, gospa v romanu, dama v salonu. Ženska osreča moškega, gospa je možu koristna, dama ima lepe toalete. (…) Pri slavnostnih predstavah, koncertih, v gledališčih, pri predavanjih itd. spoznaš damo po tem, da ob začetku še ni prisotna. Dama pride vedno prepozno. Čim več ljudi mora vstati s sedežev, da se dama mimo njih prerije do svojega, tem bolj damska je. (…) Prometni predpisi za damo ne veljajo. Po prepovedanih potih hodi najraje in iz voza električne cestne železnice odskoči najraje v vožnji nasprotni smeri. Če se na cesti sreča več dam, se morajo potruditi, da gredo vse vštric in zavzamejo ves hodnik. Dežnik ali solnčnik nosi dama najbolje pod pazduho vodoravno, sicer bi ne mogla suniti svojega bližnjega, ki hodi zanjo, v nos ali oko. Dama v spremstvu kavalirjev mora vedno skrbeti, da imajo kaj posla. Zato mora vedno nekje nekaj pozabiti. Ni treba, da bi se spomnila, kje. Naj iščejo. (…)
Damska zabava se ne sme nikdar preleviti v resnejše delo. Mož prijateljice bo gotovo vedno boljši ljubimec, ko kakšen tujec. Kostum dame mora biti vedno najmodernejši, ker sicer bi se ne mogla dama vsake tri mesece do bolnega nasmejati nad bedastimi oblekami, ki jih je nekoč nosila. Dama ni popolna in ni dama, dokler le deloma zapravi denar, ki ga mož zasluži. Dama kupuje svoje toalete in knjige z Dunaja, krzno, čaje in parfume iz Trsta, plese iz Amerike, športe iz Anglije, masezo iz Zagreba, moža iz Novega mesta. Kdor se oženi z žensko, ima dom kmalu polno dece. Kdor se oženi z damo, tega dom je kmalu poln častilcev. Ženska diši po svežem zraku, milu in zdravju, dama pa po parfumu, ki je njena tajnost.
Ženska umre bodisi na epidemiji, bodisi po srečni operaciji. Dama se ponesreči v avtomobilu, ali pri sankanju. Če se jej to ne posreči, potom premine na bolezni, o kteri se do takrat še ni čulo. (…)
Jutro, 24. decembra 1921
Ženska higijena v starih časih
Čitali smo nekje, da bi niti najlepše ženske iz starih časov danes ne veljale za lepotice in da bi ne mogle zadovoljiti s svojo zunanjostjo niti okusu najpovprečnejšega današnjega moškega. In to vsled silno primitivne higijene, ki je vladala še pred dvesto leti. Naši predniki so imeli čudne pojme o lepoti in kulturi telesa. Mislimo, da je lepota nekaj, kar ima precej trajno vrednost in slika v resnici lepe žene, naj bo iz katerekoli dobe, nas lahko očara, kakor slika sodobne krasotice. (…)
O nekdanji higijeni žene nam pa poroča sodobni kronist to-le:
Ko se je pripravljala dama na zabavo, se je začela pripravljati po več dni prej. Frizerjev je bilo malo in vsaka je hotela, da jo počeše najodličnejši med njimi. Najodličnejše dame so prišle najzadnje na vrsto, potem pa po redu: nekatere so se morale pustiti počesati za slavnostni dan že 4–5 dni prej. Naravno je bilo, da dama ves ta čas ni legla, ampak le malo zadremala v naslonjaču z glavo pokonci, da ne pokvari umetne frizure, ki je bila do pol metra visoka, okrašena z umetnimi cveticami, trakovi in raznim bliščečim lišpom ter je včasih predstavljala kaj čudne reči: ladjo, trdnjavo itd. Ves ta čas se doma, seveda, ni umivala.
Perilo so nosile takrat ženske zelo dolgo, se sploh ni čistilo in pralo. Redke so bile žene, ki so vsaj površno skrbele za snago svojega telesa. Posode, iz katerih so se prale, so po navadi stale na stojalih, ki so bila vsa prevlečena in bogato drapirana z damastom in drugimi dragocenimi tkaninami, na katere ni smela pasti kapljica vode. Bili so sploh mnenja, da voda in milo škodujeta koži. Umazanost so skrivale s pudrom in mazili. (…) Kopanje ženske je pomenilo že malo svečanost v hiši. Pri najodličnejših se je morda vršilo trikrat v letu!
Nega zob je bila popolnoma nepoznana, ust si ni umivala nobena; umevno, da niso jim bila usta baš dišeča. Neprijetne duhove so skušale odstraniti z raznimi dišavami, toda ni se jim vedno posrečilo. Zato so jih moški takrat le neradi poljubovali. (…)
Enkrat mesečno so žene menjale srajco in celo nogavice. Po noči so oblačile spalno srajco na dnevno (kar je v Egiptu še dandanes običaj v najboljših slojih). Zrak in svetloba sta veljala za zdravju škodljiva.
Vse to posnemamo iz spisov sodobnih kronistov o higijeni žene. Res se nam morajo smiliti tedanji moški, ki so imeli take nemarne družice. Edina sreča je bila zanje to, da sami niso bili nič manj nemarni. Gotovo se sami niso umivali bolj pogostoma nego njihove dame; če upoštevamo potem še vse tiste lepe duhove, ki so jih brez dvoma imeli na sebi: po vinu, tobaku, čebuli, potu od dolgih jež, po konjskih hlevih itd., menda tudi tedanje dame niso mogle biti preveč navdušene za poljubljanje.
Pa so se le pisali tedaj najnežnejši romani in težko nam je verjeti, da se niso tudi doživljali.
Jugoslovan, 4. januarja 1931
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
