V načinu izražanja svojega takratnega kavboja iz Ovalne pisarne s populističnim redneck slovarjem so bili prepolni samih sebe, dokler jim irski punker v zatonu za božič ni ukradel vsega šova. Bob Geldof je z eno samo ad hoc potezo vso pozornost preusmeril nazaj na Otok in od tam naprej v Afriko, od koder so prihajali pretresljivi posnetki velike lakote v Etiopiji. Pričakovano ameriška glasbena srenja ni mogla ostati tiho. Protestniška pesem jim je bila vedno zelo blizu, tudi trajajoča »ozvočena« borba za državljanske pravice, zdaj so se morali spoprijeti še z dobrodelnim načrtom. In seveda v najrazličnejših pogledih nadigrati britanski Band Aid. Tako se je 28. januarja 1985 v studiu glasbene založbe A&M v Hollywoodu zbrala žanrsko pisana druščina glasbenikov in čez noč smo postali svet. Usoda male plošče We Are the World je bila seveda vsem vnaprej dobro znana. Zavihtela se je na vrh lestvice, kjer koli po svetu se je lahko, in postala ter bo najverjetneje tudi ostala najhitreje prodajana mala plošča v zgodovini ameriške popularne kulture.

Učinek metulja

Band Aid je vse ujel nepripravljene, tudi Band Aid sam. Nihče ni pričakoval takšnega in predvsem tolikšnega odziva v javnosti. Ne prej in ne pozneje ljudje niso kupovali po več malih plošč hkrati, na blagajni so vzeli eno, druge pa vrnili na polico. Poslušalci so začutili, da lahko postanejo del velike zgodbe, da njihova vloga v svetu le ni tako neznatna, temveč ima vsaj učinek metulja. Ta se je prenesel tudi v umetniške vode in najrazličnejši »aidi« so rasli kot gobe po dežju. Uspeh male plošče Do They Know It's Christmas? je deloval kot budnica, ki se je takoj dotaknila znanega humanitarca Harryja Belafonteja. Ta je v času, ko se je pesem s svetlobno hitrostjo vzpenjala proti vrhu lestvic, prišel na idejo, da bi takoj po novem letu organiziral dobrodelni koncert, zaslužek pa namenil za pomoč lačnim v Afriki. Ko je namero predstavil težkokategorniku v svetu menedžerjev Kenu Kragenu, ga je ta prepričal, naj od te namere odstopi, saj bi koncert imel enkraten in kratkotrajen učinek. Kragen je podobno kot Bob Geldof razmišljal precej širše, vendar manj kampanjsko. Na njegovem »roosterju« so bila številna pomembna imena glasbene industrije in kontakti skrbnikov drugih največjih ameriških zvezdnikov. Belafonteju je predlagal, da bi precej večji in trajnejši vpliv imela izvirna pesem, s čimer so se pojavili prvi obrisi superskupine USA For Africa, kar pravzaprav pomeni United Support of Artist For Africa (Združena podpora umetnikov za Afriko) in ne ZDA za Afriko. Boj proti lakoti v beležki Kena Kragena ni bil nekaj novega. Do njegove smrti leta 1981 je namreč skrbel za enega najbolj vnetih glasbenih aktivistov proti tej nadlogi Harryja Chapina.

Božanski poseg

Čeprav je Kragen redno spremljal, kaj se dogaja na lestvicah popularnosti – ne nazadnje je to sodilo v opis njegovih delovnih nalog – je takoj po novem letu preveril stanje na njih za dobro leto nazaj. Skrbelo ga je, da bi izpustil koga od pomembnejših izvajalcev in s tem zmanjšal težo projektu. S svojega seznama je za sodelovanje takoj pridobil Lionela Richieja in Kennyja Rogersa, z angažiranjem producenta Quincyja Jonesa pa v paketu dobil še Michaela Jacksona. V načrtu je imel, da bi prepričal po dva glasbenika na dan, upajoč, da se bo številka ustavila nekje pri osemnajstih zvezdnikih tistega časa, vendar so zadeve kmalu ušle izpod nadzora. K sodelovanju je namreč pridobil Brucea Springsteena, kar je sprožilo verižno reakcijo do te mere, da je moral nekaj manj »razvpitih« glasbenikov celo zavrniti. Nihče ni pomislil, da bo ravno Springsteen največji adut projekta in da bo njegov pristop zacelil prve večje razpoke, ki so se pojavile v zbirajoči se superskupini dan pred snemanjem. »Božanski poseg,« kakor ga je Kragen pozneje poimenoval, je prepričal nekaj nastopajočih, ki so se bali za svoj imidž upornikov, da bi se 28. januarja pojavili v studiu. Springsteen je namreč vsem glasno zabičal: »Nisem prišel, da bi odšel. Prišel sem reševat življenja in name lahko brezpogojno računate.« Nasploh je bil Boss najbolj prizemljen med vsemi nastopajočimi. Na večer snemanja pesmi in videospota so se zvezde pred studio v Hollywoodu pripeljale v dolgih razkošnih limuzinah in pozdravljale množico privržencev za verigo varnostnikov. Skozi njo se je z druge strani ulice prebil neznanec v kavbojkah in usnjeni jakni ter dejal: »Na drugi strani, pri La Brei, je še dovolj prostih parkirnih prostorov.« Neznanec je bil Bruce Springsteen.             

Fotografija: Randy Leffingwell/Los Angeles Times

Ni prostora za ego

V nasprotju z Band Aidom, ki je lovil predbožično obdobje, so imeli USA For Africa na voljo več časa, a vseeno ne preveč. Treba se je bilo povzpeti na val dobrodelnosti, ki je konec leta 1984 obšel svet, preden začne njegova intenzivnost usihati. Lionel Richie in Michael Jackson sta se umaknila na družinsko posest Jacksonovih v Kaliforniji, da bi zložila pesem. Nobenega načrta nista imela, razen da bi pesem zvenela privlačno, melodično in himnično hkrati; da bi bila lahko zapomnljiva in bi jo ljudje lahko prepevali na vsakem koraku. Pri skladanju bi se jima moral pridružiti še Stevie Wonder, vendar je bil preveč zaposlen z glasbo za film Ženska v rdečem. V dobrem tednu dni sta imela pesem oblikovano, Jacko pa je v eni sami noči posnel še njen demo posnetek in ga predstavil Quincyju Jonesu. Vse je bilo pripravljeno, da se zgodi »veličastna noč pop glasbe«, kakor so Američani prenapihnjeno pozneje poimenovali 28. januar 1985. Snemalni datum je bil skrbno izbran. Težko, pravzaprav nemogoče je na enem mestu ob istem času zbrati takšno množico zvezdnikov, z izjemo Princea pravzaprav vse, ki so krojili vrhove lestvic v tistem obdobju. Rešitev je bila po svoje preprosta, snemanje je bilo – kot neka oblika afterpartyja – načrtovano po koncu podelitve ameriških glasbenih nagrad. V superskupino so bili bolj ko ne povabljeni nominiranci na čelu z voditeljem prireditve in seveda soavtorjem projekta Lionelom Richiejem. Iz dvorane Shrine Auditorium v središču Los Angelesa so se samo preselili v sosednji Hollywood, kjer jih je nad vhodom v studio pričakal napis: »Svoj ego pustite pred vrati.« Takoj za njim je stal Stevie Wonder z resnim opozorilom, da če snemanje ne bo končano v prvem poskusu, bosta skupaj z Rayem Charlesom po koncu vse razvozila domov.      

Veličastna noč pop glasbe

Ravno Ray Charles je razbil vse dvome o izpadih in zahtevah nastopajočih. »V trenutku je nevtraliziral studio,« je pred kratkim dejal Lionel Richie. Snemanje je potekalo vso noč, zapletov, kot je bila sramežljivost Boba Dylana ali iskanje Michaela Jacksona za skupinsko fotografijo, ki bo krasila naslovnico male plošče, je bilo malo. Nihče se ni pritožil ali tarnal nad vlogo, ki mu je bila v pesmi dodeljena, niti pobudnik projekta Harry Belafonte ne, ker ni dobil nobenega solističnega vložka in postal samo del refrena velikega zbora​ We Are the World. Poleg vseh že omenjenih so Paul Simon, Kim Carnes, Dionne Warwick, Diana Ross, Huey Lewis, Al Jarreau, Willie Nelson, Waylon Jennings, Billy Joel, La Toya in bratje Jackson, Sheila E., Bette Midler, Kenny Loggins, Smokey Robinson, igralec Dan Aykroyd … spoznali, zakaj so se zbrali takrat in tam. Ni šlo več za njih, za njihove želje, temveč za življenja drugih. V zboru se jim je pridružil tudi prvi med enakimi – Bob Geldof. Naslednji dan ob osmih zjutraj je bila skladba posneta. Pesem je bila načrtno napisana v prvi osebi, da je vsak poslušalec lažje ponotranjil poziv k človeškemu sočutju. Michael Jackson je njen model pozneje uporabil ali ponovil na samostojni poti v skladbah Heal the World in You Are Not Alone.

“So let's start giving” ali odprimo denarnice

We Are the World je na kritiškem terenu naletela na mešane odzive. Težko je bilo odmisliti dobrodelno noto, zato so bili kritiki z izjemo Greila Marcusa, ki ji je očital, da zveni kot glasba za reklamni spot Pepsi Cole, prizanesljivi. Pričakovano je skladba postala velika svetovna uspešnica. Samo v prvih treh dneh po izidu 7. marca 1985 je bila prodana cela prva naklada (800.000 primerkov) male plošče. Zvezdniška postava USA For Africa ji je zagotovila redno in pogosto rotacijo na radijskih postajah, videospot zanjo je MTV predvajal vsake tri do štiri ure. Trinajstega aprila se je prebila na vrh lestvice v ZDA in dober teden dni pozneje tudi v Veliki Britaniji. Glasbeno nagrado grammy je prejela v dveh kategorijah – za najboljšo pesem in ploščo leta. Nasploh je bila promocija USA For Africa zastavljena precej širše kot pri Band Aidu. Mali plošči je 1. aprila sledil kompilacijski album, kjer so pesmi darovali Bruce Springsteen, Tina Turner, Chicago, The Pointer Sisters, Steve Perry in od vseh pogrešani Prince kot »kompenzacijo«, ker se ni pridružil snemanju, saj kot strogi individualist ni bil vajen ekipnega sodelovanja. V zameno je projektu daroval neobjavljeno pesem 4 the Tears In Your Eyes in s tem upravičil zaupanje. Še bolje se je odrezala videokaseta We Are the World Video. Že prvi teden se je znašla na prvem mestu Billboardove lestvice najbolj prodajanih videoprogramov. S prvega mesta je izpodrinila celo razvpito aerobično videokaseto Jane Fonda, ki je na njej kraljevala tri leta zapored. Z dvajsetimi milijoni prodanih izvodov je We Are the World na osmem mestu večne lestvice najbolj prodajanih malih plošč vseh časov.      

Slabih štirideset let pozneje so Američani pohiteli in končno prehiteli Otočane. Govor je o dokumentarnem filmu The Greatest Night in Pop, ki je bil premierno prikazan pred enim letom, medtem ko je The Making Of The Original »Do They Know It's Christmas?« izšel v začetku decembra 2024. Če je pri prvem stala zadaj razkošna produkcija pretočne platforme Netflix, so bandaidovci skupaj zmontirali izvirni videomaterial režiserja Nigela Dicka, ki je z več kamerami sledil dogodkom s 25. na 26. december 1984 v studiu Sarm West v Londonu in dokumentarec brezplačno objavili na spletni platformi youtube. Pod njim so navedli rezultate, koliko in katerim organizacijam v Afriki je fundacija v letu 2024 namenila 3 milijone funtov sredstev. S tem na žalost niso zaprli ust vsem tistim, ki razen kritiziranja nikoli niso naredili nič in preobjedeni na stolih, ki komaj zdržijo njihovo težo, s svojo woke agendo zastrupljajo ozračje. Edini ki imajo pravico soditi, kaj jim je glasbena humanitarna industrija prinesla ali odnesla, so tisti Afričani, ki so jim dostavljena hrana in medicinski pripomočki rešili življenje. Prvi ček z izkupičkom od prodaje male plošče We Are the World v vrednosti 5 milijonov dolarjev je Ken Kragen dvignil maja 1985 in s tovornim letalom, polnim zalog, odpotoval v Sudan. Pomoč je neposredno razdelil tistim, ki so jo v danem trenutku najbolj potrebovali.