»V danih razmerah je težko biti Rom in še težje predstavnik romske skupnosti,« je Darko Rudaš potožil uvodoma in nadaljeval: »Tragični dogodek v Novem mestu obžalujem in najostreje obsojam, po drugi strani pa se mi ne zdi prav, da ga nekateri pred bližajočimi se državnozborskimi volitvami izkoriščajo v politične namene. To ni dobro. Kot družba bi morali v takšnih primerih stopiti skupaj ter razumno in premišljeno iskati rešitve.«
Vlada je čez noč spisala tako imenovani Šutarjev zakon, s katerim naj bi spravila v red problematične Rome. Ji bo uspelo?Prednost vsekakor mora biti zagotovitev varnosti vseh, toda nasilje ne sme imeti nacionalnega predznaka. Nasilje je v slovenski družbi splošen pojav. Z njim se je treba spopasti, kar omogoča že veljavna zakonodaja. Zakaj se ne izvaja in zakaj kazniva dejanja nekaterim spregledajo, je odprto vprašanje. Dejstvo je, da so med Romi tudi takšni, ki ne želijo živeti po družbenih normah in pravilih. A ker je romska skupnost še vedno skupnost kolektivnega kaznovanja, smo po svoje kaznovani vsi. Beseda Rom je danes žal asociacija na kriminalca.
Ste v zadnjih tednih zaradi dogajanja v Novem mestu doživeli kakšno neprijetnost, ker ste Rom?Jaz osebno ne, ker imam srečo, da prihajam iz okolja, kjer je sobivanje z večinskim prebivalstvom zgledno. Ko je leta 2022 Puščo obiskala evropska komisarka za kohezijo in razvoj Elisa Ferreira, je dejala, da ji je zelo všeč, ker Romi tukaj delujemo po načelu kolikor pravic, toliko dolžnosti. Poudarila je, da sta to le dve različni strani enega kovanca. Ko torej primerjamo razmere med jugovzhodom in severovzhodom države, je ključna dojemljivost večinske skupnosti. V Prekmurju so Romom najprej zagotovili pogoje in možnosti za razvoj, zato smo se v nadaljevanju začeli udejstvovati in soprispevati v okolju, v katerem živimo. Na jugovzhodu pa so lokalne skupnosti Rome prepustile ulici, tako imenovanim civilnim iniciativam, ki ne zmorejo neke globlje politične filozofije ter igrajo na čustva in stisko ljudi. In to ni prav, kajti danes smo na udaru Romi, jutri bo lahko bolan ali starejši človek. Na Dolenjskem je treba poskrbeti, da se bodo lahko romski otroci enakovredno vključevali v predšolsko vzgojo in v šolo ter da bodo prišli do poklica, se zaposlili in postali davkoplačevalci.
Toda bližina Avstrije pomeni zelo veliko razliko med jugovzhodno Slovenijo in Prekmurjem. Rom, če je priden, tam zlahka dobi službo.Res je, tudi v bližini Avstrije je treba iskati razloge, zakaj gre Romom v Prekmurju bolje kot tistim na jugovzhodu države. Ko so bile gospodarske razmere v Prekmurju dobre, ko smo imeli številna velika in uspešna podjetja, denimo Muro, so bili Romi v veliki meri zaposleni. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo 72 odstotkov za delo sposobnih prebivalcev Pušče zaposlenih. Toda med gospodarsko krizo so med prvimi ostali brez dela, zato so ga začeli iskati v Avstriji. Tam delavca ne ocenjujejo po tem, kdo je in kaj, ampak po tem, ali je priden. Prekmurski Romi, zlasti tisti s Pušče, dela niso nikoli dojemali zgolj kot nekaj, kar jim omogoča mesečno prejemanje plače, ampak tudi kot nekaj, kar jim omogoča osebnostni razvoj.
V jugovzhodnem delu Slovenije pa je še vedno močan predsodek delodajalcev do Romov. Njihova izobrazbena sestava je zelo nizka, zato ne morejo konkurirati na trgu dela. Bodo pa morali tudi sami prej ali slej spoznati, da so zgolj zaposleni Romi boljša prihodnost za romsko skupnost. Tam, kjer je zaposlen vsaj eden od staršev, romski otroci v šoli dosegajo večje uspehe, in če hočemo brezposelnost v romski skupnosti presekati, moramo najprej odpraviti revščino. Marsikje v jugovzhodnem delu Slovenije namreč Romi živijo v tako imenovanih neformalnih naseljih, v katera občine ne smejo vlagati, zato se tam razvija brezposelna in neodgovorna romska skupnost, kar vpliva na zelo močno protiromsko razpoloženje večinskega prebivalstva.
