S Petrom Zobcem, legendarnim filmskim delavcem, zaljubljencem v sedmo umetnost, režiserjem filmskih masovk, cineastom in pisateljem, sva se v mojem otroštvu srečevala na družinskih rojstnih dnevih pri režiserki Poloni Sepe, v tistem času ženi Karpa Godine. Peter je bil prototip radoživega hipija, ki svobodomiselno širi svoje glasne ideje o ljubezni, svetu in umetnosti. Fasciniral me je s svojo odkritostjo in neposredno resnicoljubnostjo. Ko je Slovenija krenila na pot tranzicije, je tudi filmski svet zajela finančna kriza in Polona se je domislila novoletne otroške predstave, kjer naj bi Peter igral dedka Mraza, jaz bi bil palček s kitaro in prav bi prišel tudi čarovnik, puf!, Matej Rotovnik. Peter Zobec je imel namreč »trade mark« originalno košato belo brado, ki je bila tako prepoznavna, da so za njim tudi tajski otroci klicali »Santa Claus« in vreščali okoli njega in Boštjana Hladnika, s katerim sta večkrat obiskala Tajsko. Bangkok je bil ena velika »maškarada«, ampak o tem kdaj drugič. Prvi dogodek se je zgodil v bližini Kamniške Bistrice, kjer so sani res vozili udomačeni jeleni in sem z ledenimi prsti brenkal po kitari za razigrano trumo otrok.
Ti decembrski zaslužki so bili dolga leta nepozabni vir dohodka, ki pa je hitro usihal že v decembru. Nekega dne smo nastopali tudi v Cankarjevem domu in ker nismo imeli inspicienta, sem vprašal Petra, kdaj naj bi šli na oder. Odgovoril je z nenapisanim gledališkim pravilom, ki se ga še danes rad držim: