Pri izboru smo si pomagali z vse bolj zanesljivim svetovnim spletom in objavo ali kar s seznamom na straneh velike in zelo ugledne Univerze Duke iz Durhama v Severni Karolini. Pa tudi z natančno razlago iz časopisa Tennessee Tribune, ki nam je pojasnil, da imajo skladbe, ki spremljajo filme oziroma muzikale, za podlago isti zakon kot filmi (95 let, da postanejo javna last), ne kot gramofonske plošče oziroma gramofonski posnetki (100 let, da postanejo javna last). Pomagali smo si tudi s seznami spletne strani discogs.

Rhapsody in Blue George Gershwin

Rapsodija v modrem je glasbeno delo, ki je bilo prvič predstavljeno 12. februarja 1924 v newyorškem Aeolian Hallu. Zgodovina piše, da je popularni dirigent Paul Whiteman (1890–1967) želel, da George Gershwin (1898–1937) za njegov orkester napiše veliko skladbo ali kar koncert, ki bo temeljil na jazzu. Veliki ameriški skladatelj naj bi potem rapsodijo, ne koncerta, spisal v mesecu dni, večino med tem, ko se je vozil z vlakom. Gershwin, ki je na premieri sam igral klavir, se je odločil za 18-minutno glasbeno delo za orkester in klavir, ki je občinstvi dobesedno dvignilo s sedežev. Experiment in Modern Music, kot se je imenoval koncert, je bil v začetku namreč dolgočasen, ko pa so začeli izvajati Gershwinovo rapsodijo, so se stvari povsem spremenile. V samem delu je prepoznati različne glasbene sloge, tudi jazz, a hkrati mnoge vzorce različnih evropskih glasbenih stilov. Po velikem uspehu sta Gershwin in Whiteman posnela veliko kratkih plošč dela, skupaj naj bi po nekaterih podatkih prodala dva milijona verzij. Prvi popoln in neskrajšan posnetek je nastal šele več kot deset let kasneje.

Everybody Loves My Baby Louis Armstrong in Blue Five Clarence Williams

Originalno različico skladbe z daljšim naslovom Everybody Loves My Baby, but My Baby Don't Love Nobody but Me je napisal v začetku leta 1924 Spencer Williams, besedilo je dodal Jack Palmer. V verziji, ki je pomembna za zgodovino in je s 1. januarjem postala javna last, je igral Louis Armstrong s Clarenceom Williamsom in njegovo studijsko skupino Blue Five. Zapela je legendarna jazz pevka Eva Taylor. Plošča je izšla 6. novembra 1924. Pesem so kasneje posneli mnogi drugi, tudi Bing Crosby, Barbra Streisand in Julie Andrews.

California Here I Come Al Jolson

California, Here I Come je ameriška popevka iz leta 1924, ki jo je Al Jolson (1886–1950) prvič posnel leta 1924. Besedilo slavi Kalifornijo kot kraj, ki prihaja iz hladnih in zasneženih regij, naslov dobesedno pomeni Kalifornija, prihajam. Logično, skladbica je postala neuradna himna te ameriške zvezne države. Med drugo svetovno vojno, pred bitko pri Midwayu, so jo igrali letalonosilki Yorktown v upanju, da bodo japonski vohuni sklepali, da pluje proti Kaliforniji, ne proti japonskim silam. Mimogrede, Jolson je prvi pevec, ki je pel v zvočnem filmu.

It Had To Be You Isham Jones z orkestrom in Marion Harris

It Had to Be You je izredno priljubljena popevka iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki jo je zložil ameriški vodja orkestra, multiinštrumentalist in skladatelj Isham Jones (1894–1956), z besedilom enega najbolj plodovitih stihoklepcev tistega časa, Gusa Kahna (1886–1941). Devetega maja 1924 so jo izdali pri založbi Jerome H. Remick & Co. Skladbo je prepevala Marion Harris (1897–1944), prva širše znana belopolta jazzovska pevka. Jasno, kot v takrat mnogih primerih je v istem letu izšla tudi inštrumentalna različica skladbe.

Shreveport Stomp Jelly Roll Morton

Pevec in komponist kreolskega rodu s pravim imenom Ferdinand Joseph Morton LaMothe (1890–1941) se je rodil v New Orleansu. Bluesovski in jazzovski pianist je v dvajsetih letih minulega stoletja nastopal s skupino Red Hot Peppers, s katero je ustvaril nekatere resnejše posnetke, čeprav na plošči Shreveport Stomp v slogu ragtima (virtuozno) nastopa sam s klavirjem. Med Mortonove uspešnice štejejo King Porter Stomp, Wolverine Blues, Black Bottom Stomp in I Thought I Heard Buddy Bolden Say. Mortonova trditev, da je izumil jazz, pa se vseeno zdi pretirana.

Lazy The Georgians

Lazy je skladba, ki jo je leta 1924 napisal genialni Irving Berlin (1888–1989). Že takoj so posneli nekaj različnih verzij, najbolj znana je v izvedbi skupine The Georgians oziroma njihove pevke Blossom Seeley (1886–1974). Strokovnjaki naštevajo še mnoge med seboj zelo različne priredbe te skladbe, od Binga Crosbyja do Elle Fitzgerald in lani celo skupine TMBG, a vseeno še posebej izpostavljajo način, kako je popevko zapela Marilyn Monroe v Berlinovem muzikalu There's No Business Like Show Business iz leta 1954 v režiji Walterja Langa.

Krooked Blues King Oliver's Creole Jazz Band in Louis Armstrong

Joseph Nathan King Oliver (1881–1938) je bil eden najpomembnejših jazzovskih kornetistov in učitelj ter vzornik Louisa Armstronga. Jazzovski legendi sta skupaj s Kingovo skupino Creole Jazz Band konec leta 1923 posneli skladbo Krooked Blues, ki je na mali plošči izšla leta 1924. Skupina Creole Jazz Band se je veliko selila (New Orleans, Kalifornija, Chicago) in vpijala različne osnovne jazzovske sloge pa tudi improvizacijo. Veliki Armstrong je nekoč izjavil, da če ne bi bilo Joeja Oliverja, jazz ne bi bil to, kar je danes.

Mama's Gone, Good Bye Ray Miller in njegov orkester

Armand Piron in Charles Bocage sta napisala skladbo že leto prej, leta 1924 pa jo je posnel Ray Miller (1896–1974) s svojim orkestrom. Miller je bil sicer vodja orkestra, ki je bil zelo priljubljen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, svoj vrh pa naj bi doživel ravno leta 1924, ko je skupaj s svojim plesnim orkestrom in prvim filmskim pevcem Alom Jolsonom 17. oktobra kot prva jazzovska skupina nastopil v Beli hiši. Šlo je za volilni shod za predsednika Calvina Coolidgea, ki je v začetku novembra tudi zmagal na volitvah.

The Gouge of Armour Avenue Fletcher Henderson z orkestrom

Enaintridesetega julija 1924 je prišla na police mala plošča s skladbama The Gouge of Armour Avenue (avtorja Williama Christopherja Handya) na A-strani in Hard Hearted Hannah na B-strani. Zgodovina posebej omenja še intervencije Charlieja Greena na trombonu, a je več govora o vodji orkestra. Fletcher Henderson (1897–1952) velja za glasbenika, ki je povezal obdobje dixielanda in swinga. Leta 1924 je igral še uspešnico I Can't Get the One I Want, naslednje leto pa še bolj znano Gin House Gin, ki sta jo peli tako Bessie Smith kot Nina Simone.

Deep Blue Sea Blues Clara Smith

Clara Smith (1894 –1935) se je rodila v Južni Karolini in okoli leta 1910 začela delati po različnih gledališčih. Leta 1923 se je preselila v New York, nastopala je v kabaretih in začela peti za založbo Columbia Records. Nastopala je z Fletcherjem Hendersonom, Louisom Armstrongom, Donom Redmanom in celo posnela dva dueta z Bessie Smith. Leta 1924 je bila njena uspešnica Deep Blue Sea Blues, ki jo je sama napisala. Na drugi strani plošče je Texas Moaner Blues avtorja Clarencea Williamsa. Clara Smith naj bi bila ljubica Josephine Baker.